Pod imenom Züül bi prej pričakovali kak crossover ali punk, in ne skupine, ki igra klasični heavy metal. Ime gor ali dol, Züul so zakon band, pravzaprav eden najboljših novejših heavy metal izvajalcev onstran luže (poleg Pharaoh, White Wizzard in High Spirits). To so dokazali s prvencem Out Of Time in to dokazujejo tudi z njegovim naslednikom.
To The Frontlines zveni kot album, ki je nastal v ZDA sredi osemdesetih pod vplivom le koga drugega kot Iron Maiden. To je najbolj izrazito pri kitarskem dvojcu Michael Butcher in Jared Miliger. Gre za izredno uigrana kitarista, ki navdušujeta z izrednimi harmonijami in solo deli. Občutek se zdi še najbolj podoben mojstrovinam, kreiranim s strani Murrayja in Smitha na albumu Piece Of Mind, nikakor pa tu ne gre za kopijo. Züül imajo zelo zanimivega vokalista, ki še zdaleč ni tipični ameriški screamer, ima pa karakter, je zelo energičen in prodoren ter z odličnim občutkom za dobro melodijo. Prva polovica albuma je čisti NWOBHM kult; Show No Mercy, Guillotine ter In The Cellar navdušujejo eden za drugim. Druga polovica bolj variira, saj v njej band pokaže, da zna narediti tudi kaj drugačnega in prav tako dobrega. Tako je SkullSplitter navit rock'n'roll komad, Of The Fallen je polakustični instrumental, kjer riffi naredijo lep ambient, ki je uvod v njegovo nadaljevanje, mid-tempo (prav tako mestoma polakustični) ep Bounty Land. Zaključek Waste Of Time ne dosega povsem nivoja ostalega albuma, a zaradi tega To The Frontlines ni nič manj priporočljiv za vse heavy metal headbangerje.