Alice Cooper (Rock Meets Classic)

Komaj sem čakal na ta koncert, saj se nisem kulturno udejstvoval že od decembra, ko sem obiskal Orpheum v Gradcu (Heaven Shall Burn & Co.). »Pa naj bo Alice Cooper,« sem si rekel. Navsezadnje spoštujem gospoda, ki je vplival na mnogo (sodobnih) metal bandov ali pa je služil kot kamen prehoda na privlačnejšo, temno stran.
Priprave na koncert so bile v polnem teku; takoj po službi po pivo, nato pa hitro domov, saj sta bili le še dve uri časa do akcije. Glasba (uganite, kaj sem poslušal …) tako na glas, da nisem slišal vsem znanega zvoka, ki nastane, ko odpreš pločevinko piva. V mislih se mi je že risal potek dogodkov in perverzij, ki jih bo Alice zganjal. Tiste perverzije, ki jih vsi počnemo doma, a nas je sram priznati v javnosti (različne izvedbe dejanj, ki jih opisujejo kodirani izrazi, npr. cleveland steamer, tossing the salad, Tennessee log jammer, lemon party …). Torej – akcija!
Prispem na prizorišče, nekaj ni v redu, preveč mirno se zdi vse skupaj. »No ja,« si mislim, »imam vsaj karto za parter, vseeno bolje kot sedeti na tribuni.« A glej ga zlomka – na parterju so bili stoli! Kot na kakšnem literarnem večeru ali baletu. Prvi vtis je bil pokvarjen, zato mi ni preostalo drugega kot naročiti pivo in upati na dober razplet dogodkov. Pozabil sem omeniti: turneja Rock Meets Classic je kolaboracija med zvenečimi imeni rock scene; organizatorjem se je zdelo vredno poleg Cooperja (z zelo velikim fontom) oglaševati še Micka Boxa in Bernieja Shawa (Uriah Heep), Joeja Lynna Turnerja (Rainbow) in Midgea Urea (Ultravox). Kot posebna gostja je nastopila še (malo neumestno po mojem mnenju) angleška pop pevka Kim Wilde. Vsi zgoraj omenjeni tvorijo rock komponento, celoto pa so dopolnjevali simfoniki iz Prage. Najbrž se sprašujete, kaj počnejo vsi ti poleg Cooperja? Tudi mene je to zelo zanimalo, saj si nalašč nisem predhodno ogledal setliste koncerta, ker sem želel, da element presenečenja poskrbi za čudovit večer. No, element presenečenja je zagotovo bil …
Rahlo nejevoljen čakam na začetek. Začelo se je s Show Must Go On (Queen), nato so se v istem vrstnem redu, kot so bili napisani na plakatu (od spodaj navzgor seveda), na oder zvrstili vsi gostje. Vsak je odpel dva do tri komade, nato pa predal štafeto naslednjemu. Za intermezzo so dvakrat poskrbeli simfoniki, ki so vrgli bombonček, enkrat v obliki Beethovna, drugič pa se ne spomnim točno. Iz principa nisem in ne bom pisal setliste!
Subjektivizem na stran, zdi se mi pošteno omeniti, da je bila spojitev obeh stilov popolna; zvok je bil perfekten, vsi glasbeniki so mojstrsko opravili svojo nalogo. Še en dokaz, da metal (in seveda predhodno rock) izhaja iz klasične glasbe. Za uživanje na koncertu sem moral preklopiti s surove strasti in norenja na tisto, mirno frekvenco. Moram priznati, da sem potreboval nekaj pesmi, da sem se privadil na okoliščine. Bi vi hoteli iti na umirjen, kulturen, inteligenten koncert, če bi morali po osem ur na dan delati z akademiki?
Dve uri koncerta sta že minili, Cooperja pa od nikoder. Ustrašil sem se, da sem morda napačno prebral plakat in je morebiti organizator uporabil njegovo ime le zaradi trženja – lahko bi bil med nastopajočimi le kakšen trenutni ali bivši član Aliceove ekipe. Na srečo sem bil zgolj nekoliko paranoičen. Končno, po predolgem času, je iz zvočnikov udaril No More Mr. Nice Guy in začelo se je nekajminutno nečistovanje. Zapomnil sem si predvsem trenutek, ko je (kakopak) pomanjkljivo oblečena gospodična v usnju zvezdo večera ugriznila v roko in takoj se je na mestu ugriza pojavila kri. Ironično se je zgodba nadaljevala v pesem Only Women Bleed. Tempo se je spet upočasnil, publika pa je bila seznanjena z dejstvom, ki ga pozna vsaka štirinajstletnica. Želel sem si pospešiti čas, v upanju na pospešitev tempa koncerta (upal sem na Vengeance Is Mine ali Lost in America). Iz te moke ni bilo kruha, namesto tega sem bil povabljen v nočno moro. »Okej, naj bo po tvoje,« sem si mislil. Že krepko čez dve uri je trajal koncert, zato sem sumil, da bo kmalu konec. Pričakoval sem vsaj še Poison ali pa School's Out. Imel sem prav, odigral je še točno ta dva komada, v zadnji minuti koncerta pa je med publiko poletelo nekaj ogromnih črnih žog z napisom »Rock Meets Classic«. Povprečna starost publike je bila … hm … nekje v rangu krize srednjih let, bi rekel. Zdelo se mi je smešno, da so navalili na žoge in trije srečneži so si jih takoj ob stiku z njimi prisvojili. Spominki!
Show Must Go On? Danes ne. Končalo se je kulturno, omikani ljudje smo uvidevno zapustili prizorišče. Če je med vami kakšen ljubitelj serije Futurama: v sedmi sezoni gre Fry na Oktoberfest in pričakuje razvrat, dobi pa festival, katerega smoter je prikazati, koliko je človeštvo do tega trenutka intelektualno in kulturno napredovalo. Nobenega neumnega račjega plesa in opijanja! Tako nekako sem se počutil jaz na začetku, a na koncu sem bil le vesel, da sem šel na koncert. Bilo je vredno čakati na Cooperja, saj sem vsaj videl legendo, dokler je še živa. Dober koncert. In ja, če bi se ta turneja ustavila v Kinu Šiška, bi z veseljem prispeval kulturna dva evra.