Deicide / Visceral Bleeding / Psycroptic

Na svetu obstajajo bandi, katerih določeni člani so preprosto nenadomestljivi. Po mojem mnenju je tak band tudi Deicide, glede katerega sem res bil skeptičen, ker je na evropsko turnejo šel brez karizmatičnega pevca/basista Glena Bentona. Razlogi, zakaj Bentona ni in zakaj tri četrtine članov promovira fenomenalno ploščo The Stench Of Redemption, so bili pojasnjeni na internetu. Vse spoštovanje Stevu Asheimu in celemu bandu, ker niso hoteli razočarati nikogar. Po mojem mnenju pomeni priti iz Amerike na tak način res iti »na vse ali nič«. Po 13. 1. naj bi se Benton pridružil turneji in tako nadomestil Poljaka iz Dissenter, ki je prevzel Bentonove dolžnosti. Super, ampak kaj se je potem izkazalo? Da Bentona še vedno ne bo. Pa smo se vseeno odločili za ogled, ampak raje v Zagrebu, ki je bližje. Čisto za vsak slučaj, če bi show v resnici bil »za kurac«, ker potem ti niti Planet Music na Dunaju ne pomaga z vsem svojim super zvokom in ostalim, kaj več kot 10 ur vožnje tja in nazaj z morebitnim grenkim priokusom. Nisem si ustvarjal pričakovanj, ampak Deicide brez Bentona v živo? Mislim, da ne – in po mojem mnenju se nisem motil.
Da ne bom delal krivice Močvari, organizator Bobo se je res potrudil in celo obvestil obiskovalce (pisno pred dvorano), da Bentona NE BO in da lahko tisti, ki mu to ni všeč, vrne vstopnice nazaj ter dobi denar. Vstopnica je ostala po isti ceni kot v predprodaji. Volk sit, koza cela. Tudi zvok v Močvari se ne spreminja, pa naj pride Benton s samim hudičem na Harleyju in tudi norija folka bo tam zmeraj ista, ker tja pride z enim namenom – uživat v večeru metala.
Najprej so nastopili Tasmanci Psycroptic, ki so predstavljali novo ploščo Symbols Of Failure. Takoj je treba poudariti, da so Psycroptic definitivno bili band večera. Resda so igrali samo štirideset minut, ampak za tako intenziven tehnični death metal ne rabiš več. So pa navdušeni metalci in metalke pokazali, da jih ne bi motilo, če bi Tasmanci igrali dlje. Čeprav je skorajda nenapisano pravilo, da so v death metalu v ospredju bobnarji in vokalisti, je tukaj v ospredje precej silila kitara Joeja Haleyja, ki je kljub svoji navidezni mirnosti na odru, precej dinamičen s prsti in trzalico. Nenehno žaganje, catchy melodije in še kaj so pomagali, da Joe ni ostal v senci brata Davida, ki je znan kot eden izmed najbolj inovativnih in ekstremnih bobnarjev v današnjem death metalu. Set lista, ki je obsegala komade z vseh treh plošč, je navdušila vsakogar. Zvok je bil precej dober, razen mogoče bobnov, a vse skupaj je zvenelo izredno dobro. Band je izredno živ, za kar se imajo v prvi vrsti zahvaliti norem vokalistu Jasonu, ki s svojim crust čopkom in živalskim kruljenjem/kričanjem ne pusti niti sebe, niti nikogar drugega pri miru. Mosh for Jason, ha, ha, ha! Misterij basista je tokrat utelešal gost Mark Palfreyman, ki se po izgledu in dinamiki postavi ob bok Terryju Butlerju, je pa vseeno bolj živ. Kapo dol, Psycroptic so bili čista zmaga!
Visceral Bleeding so v Ljubljani name pustili mlačen vtis predvsem zaradi obupnega vokala. No, v Zagrebu so vtis popravili s predstavitvijo plošče Absorbing The Dissaray. Kot veste, so Švedi Visceral Bleeding skupina, ki je po ekstremni hitrosti, neobrzdani brutalnosti in zanimivih kompozicijah podobna kanadskim bogovom Cryptopsy. Folk je v Močvari odkril še boljši medij za porabo odvečne energije. Visceral Bleeding so kot tornado. Bobnar Tobias si je natančno ogledal Flojev DVD in piči sto na uro. Kitarista Peter in Martin sta bila odgovorna za dobre solaže in odpiljene riffe, medtem ko basist Calle skrbi za ventiliranje s čupo. V bandu je namreč edini z daljšimi lasmi. Pevec Martin izgleda kot statist iz filma Romper Stomper, zmagajo »brčići« iz nemških porničev, ampak kapo dol – ta tip kruli jasno, hitro, vsa 1,90 m visoka pojava pa ne pušča miru v nikomer. Ta band je neverjetno dinamičen in bili bi popolni (njihove pesmi so res dobre), če ne bi imeli tako prekleto glasnega zvoka. Sploh mi ni bilo jasno, kaj igrajo, ker je vse tako rezalo v ušesa, da se je intenzivnost glasbe zgubila predvsem v hrupu bobnov in »white noisu«, tako da se je njihov nastop zreduciral na dejstvo »skozi eno uho noter in s precej piskanja skozi drugo ven.«
Malce predolga pavza, ampak na odru se pojavi Steve Asheim, ki ob zadovoljnem vzkliku ljudi, ki v svoji domovini še nikoli niso gostili floridskih legend, pojasni, kaj lahko pričakujemo. Stvar je po mojem mnenju napihnil, ampak človek ima svoje mnenje in če ne bi verjel vanj, bi Deicide ostali spet doma in tarnali nad Jezuščkom, ki Glenu ni dovolil kvalitetne predstavitve zbirke žalitev svojega rivala. Deicide so odprli z odličnim Once Upon The Cross. Folk je znorel in odprl se je megalomanski mosh pit, ki je paral živce tistih, ki smo hoteli v miru čupirati brez strahu, da bi dobili v glavo kak udarec ali dva. Ampak kar naenkrat se je zla slutnja uresničila. Fear him (ponovi parkrat) … in ne Satan, ampak Singer. Tip iz Dissenter je po vokalni izvedbi najhujša možna zamenjava. Po mojem mnenju bi cel kup ljudi iz publike pelo stokrat boljše. Njegovih bass linij se ni slišalo, vokal ima obupen. Neko nerazumljivo kruljenje, ki zveni kot paritveni klic slabe kopije Napalm Death z obolelim grlom. Ne samo, da je pozabljal kje se poje, kaj šele, da bi dejansko artikuliral besede, privoščil si je tudi obupno napovedovanje komadov (beri tiho in nejasno), tako da je poslušanje Deicide prineslo popolnoma novo doživetje in sicer »ugani, za katero pesem gre.« Resda so igrali hite in da so se ostali člani trudili sto na uro, ampak kaj kmalu je bilo jasno, da Deicide brez Bentona niso Deicide. Le slab cover band. Steve Asheim je bil paša za oči, ker je bobnal kot bi ga prevzele vse sile, ki jih običajno v sebi uteleša Benton, je pa tudi fušal peklu primerno. Ampak ne precej. Kitarist Ralph Santolla je izvajal vse kot se šika, ampak določenim Ralphova interpretacija solaž bratov Hoffman ni bila všeč. Še več – nek visok tip je Ralphu kazal sredince, na kar mu je Ralph odgovoril v isti meri. In kaj naredi tip? Obrne se, kaže ostanek seta bandu hrbet in kadi čike. In to tip, ki je daleč najvišji. Ralph je celo dobil usnjeno rokavico v glavo. Jacka Owna se žal ni slišalo, pa naj se je hotel postaviti na trepalnice ali ne. Pijan kot marela, je Jack Owen skušal nadomestiti Glena s kričečimi vokali, ki so zveneli kot tiste parodije na »kvlt troo« bande. Obup. Vse skupaj je postalo tako nevzdržno, da sem dvorano po tridesetih minutah zapustil in zunaj poslušal nezadovoljneže, ki so hoteli Deicide najraje pobiti. Jesus! Stvar so zaključili z vokalistoma iz Psycroptic ter Visceral Bleeding, za katera se je izkazalo, da bi boljše izvedli stvar kot tisti tip.
Kdor ni videl koncerta, ni zamudil veliko. Ostane nam samo še čakanje na Deicide tako kot se spodobi – z Bentonom. Do takrat pa poslušanje nove plošče in ogled novega DVD-ja. Homage to Satan… give me back Benton!
Set lista Deicide: Once upon the cross, Scars of the crucifix, Desecration, They are the children of the underworld, Death to jesus, Lunatics of god's creation, When Satan rules his world, Dead but dreaming, Bastard of christ, When heaven burns, Homage for Satan, Behind the light thou shall rise, Walk with the Devil in the dreams you behold, Kill the christians, Dead by dawn, Sacrificial suicide, The stench of redemption, Serpents of the light.