Gods Of Metal 2008 (27.-29. 6.2008)

Makaronarski festival Gods Of Metal (GOM) že od nekdaj privablja z dobrim izborom nastopajočih. Tokrat je bil več kot ustrezen, ponudba je bila izvrstna. Prvi dan so na sporedu bili Iron Maiden, zato so se mnogi odločili, da si gredo ogledat zgolj prvi dan špagetarskega spektakla, le nekateri smo ostali vse dni in si v neznosni vročini ogledali tudi ostale priljubljene skupine. Po 6 urni vožnji smo končno prispeli na prizorišče. Ko smo že mislili, da bo šlo vse po načrtih, so se komplikacije začele pri kartah; namreč brihtne italijanske glave niso prodajale 3-dnevnih vstopnic, ampak le za en dan. Tako je bilo potrebno zapraviti še več živcev, da smo vstopnice dobili vsak dan.
Preden smo se prebili do prostora za kampiranje, se je bilo treba prebiti čez nešteto prodajalcev z neuradnimi majicami in prodajalci pijače, ki so vztrajno tulili: "Acqua, Birra, regazzi!" S kartami v žepu se je začel iskat prostor za kampiranje. Sence seveda ni bilo nikjer, a dalo se je kampirati kar na vročem asfaltu. Zakon! Zjutraj se zbudiš kot pravi človeški ražnjič. Končno je sreča padla na našo stran, ko smo zagledali pravi avtokamp, zato smo se 4 osebki napotili tja, da bi imeli šotore v senci. Za ceno 45 evrov na noč za štiri osebe smo pač tvegali in si postavili šotore v senco. Ker je bila vročina neznosna, se je bilo potrebno ohladiti v bazenu, ki je bil v sklopu kampa, zato smo se odpovedali Apocalyptici in Airbourne. Spretni organizatorji so prvi dan izpeljali tako, da so vse skupine začele pol ure pred urnikom, tako da če nisi bil v ustreznem času tam, si lahko zamudil priljubljeno skupino. Pred nastopom Rose Tatoo je bil še čas, da smo si pogledali cenik jedače in pijače. 3 deci Heineken piva se je prodajal po 4 evre, kos pice ravno tako. Poleg tega je bil ta kos pice tako pekoč, da si je moral obiskovalec kupiti še vodo za 2 evra. Zelo zvito, moram priznati.
Prizorišče je bilo kar veliko, sprejme lahko tudi do 40.000 obiskovalcev, vendar dokler lahko človek sede v senco, mora počakati do sedmih zvečer. Tudi nad samim zvokom se nimam kaj pritoževati, a kaj ko je organizacija slaba. Glede na to, da smo vajeni na veliko količino sanitarij na Metalcampu, se na GOM za to niso potrudili. Za vse dni je bilo na voljo le okoli 20 WC-jev. Zdaj si pa predstavljajte, da gre v te WC-je opravit veliko potrebo preko 20.000 obiskovalcev na dan. Skratka, čakali so nas trije naporni dnevi.
Posvetimo se raje nastopajočim. Na oder so stopile avstralske rock legende Rose Tattoo. Z enournim nastopom so resda odigrali nekaj uspešnic iz celotne kariere, a kaj ko je bil njihov nastop na smrt dolgočasen in neustrezen za tak festival. Sicer pa se nimam kaj pritoževati čez dedke, a verjetno njihovi nastopi niso pretirano posebni, odkar je leta 2006 preminil njihov originalni kitarist Peter Wells. Vseeno pa skupina nadaljuje z delom, lansko leto so izdali celo album Blood Brothers, iz katerega so predstavili nekaj komadov.
Po Rose Tattoo se je prizorišče končno malo shladilo. Tudi senca je padla na večji del hriba, s katerega smo mnogi gledali nastopajoče. Po Rose Tattoo je bil čas za nekaj tršega, in sicer Avenged Sevenfold (AS). Zasedba, pri kateri se različni stili kombinirajo, se je solidno predstavila. AS očitno temeljijo bolj na izgledu, namreč na odru je bilo veliko poziranja, kjer so fantje kazali svoje lepe majčke in tetovaže. Vokal je bil izredno nadležen, a vseeno sta kitarista pokazala veliko spretnosti pri soliranju. AS delujejo kot nekakšen hibrid med Bullet For My Valentine in Linkin Park. Po komadu A Little Piece Of Heaven so AS odšli z odra, kar je bil za nekatere, ki so čakali na Iron Maiden v prvih vrstah, precejšen oddih.
Čas je bil še za zvezde večera Iron Maiden, ki so začeli že ob 20.45, kljub temu da je bil njihov nastop napovedan za 21.15. Medtem ko smo vsi živčno čakali na legende, so se zunanji prodajalci piva in vode pretihotapili v samo notranjost prizorišča, kjer so vsakih pet minut težili za nakup vode in piva (ne me jebat) po 3 evre. Pivo ni bilo v plastičnem kozarcu, ampak kar v steklenici. Še en polom organizatorjev. Ko obiskovalec popije svoje pivo, lahko steklenico zabriše direktno v Bruca Dickensona oz. ga poskuša zadeti.
Še ob zahajajočem soncu smo začeli gledati Iron Maiden, ki so po vseznanem intru Chuchillovega govora udarili z Aces High iz Powerslave. Maidni so kot vedno poskrbeli z odličnim šovom, ozadja so se z vsakim komadom menjavala, osredotočena pa so bila predvsem na egipčansko mitologijo, kar so nazadnje predstavili na Powerslave turneji leta 1984/85. Vključeni pa so bili tudi elemente iz turneje Somewhere Back In Time iz leta 1986/87. Čez izbor komadov se nimamo kaj pritoževati. Vsi, ki smo videli Maidne vsaj dvakrat, pa lahko rečemo, da je tak koncert vreden vsakega centa. Po prvih komadih se je band dokazal, da je v odlični formi, Dickinson je pretekel cel maraton, za dodatek pa se je še kdaj preoblekel. Ritmično so bili zelo usklajeni, le pri solažah je bilo moč slišati kakšno napako, a to ni napravilo prav na nobenega slabega vtisa. Precej smešna je bila tudi italijanska publika, ki ne loči med koncertom in nogometno tekmo. Zato so za Maidne bolj navijali: "Ole, ole, ole, ole, Maiden, Maiden!" Veliko dela je imela tudi reševalna služba, ki jo morala vsakih deset minut odpeljati kakega omedlelega oboževalca.
Setlista Iron Maiden: Intro - Churchill's Speech, Aces High, 2 Minutes to Midnight, Revelations, The Trooper, Wasted Years, The Number of the Beast, Run to the Hills, Rime of the Ancient Mariner, Powerslave, Heaven Can Wait, Can I Play With Madness?, Fear of the Dark, Iron Maiden, Moonchild, The Clairvoyant, Hallowed Be Thy Name.
Resda so Maidni navdušili, a vendar je bil čas za naslednje nastopajoče. Drugi dan festivala se je gibal bolj v thrash in death metalskih vodah. Za nekatere se je festival začel že zgodaj. Prvi band je nastopil že ob desetih. Še dobro, da imamo na mobitelih budilke.
Glede na to, da so brihtni Italijani prehitevali urnik za pol ure, je bilo potrebno za ogled želenega banda priti malce prej na prizorišče. In tako so tudi Between The Buried And Me (BTBAM) začeli 15 minut pred napovedanim. Ameriška progresivna metalcore zasedba, ki je lani izdala fenomenalni album Colors, je imela na voljo le pol ure, kar je bilo dovolj za tri komade. Za začetek so BTBAM postregli s sedem minutnim Selkies iz albuma Alaska. To je bilo dovolj, da so dokazali, da so zelo natrenirani in da resnično poznajo svoj inštrument. Sledil je komad Prequel To The Sequel z albuma Colors. Obiskovalec je lahko le občudoval tako profesionalen nastop za ne preveč poznan band. S prehodnim komadom Viridian so prešli v 14 minutni White Walls, kjer so se dokončno dokazali za odličen live band, kitarist John Waggoner pa nas je še dodatno impresioniral s svojo končno 3-minutno solažo. Neverjetno!
Po BTBAM je napočil čas še za večji kaos. Na oder so stopili Dillinger Escape Plan (DEP). Čudno ime, glasba pa še bolj. Mnogi jim pravijo mojstri kaosa, namreč DEP združujejo elemente matematičnega hardcora, jazza, death metala pa še kaj bi se dalo našteti. Poleg kompleksne glasbe je bil njihov nastop čisto nor. Fantje so po norostih celo posekali tiste, ki so zaprti na idrijskem hribu. Vokalist je stalno skakal naokrog, pokazal še svoje plezalne mojstrovine in zraven pel. In potem mislimo, da je Dickinson nor. Kitarista sta svoje kitare metala zrak, brez da bi pokazala kaj milosti nad inštrumentom, kar se je precej hitro pokazalo, ko je počila struna, a vendar je hitro dobil zamenjavo. DEP so se kljub neznosni vročini odlično izkazali. Kapo dol.
Napočil je trenutek, za katerega smo mnogi mislili, da ga ne bomo doživeli. Reunioni pa so danes postali že modni trend, tako da je bil že skrajni čas, da se ponovno združijo tudi pionirji melodičnega death metala At The Gates (ATG). Omeniti je potrebno, da je napredek pokazala tudi organizacija samega festivala. Nelegalnih prodajalcev piva ni bilo nikjer več. Zato pa so na svoj račun prišli prodajalci kokosa, ki so se stalni drli: "Koko!!! Koko, regazzi!" Nič ni boljšega kot poklic kokosarja. Medtem se je na odru prikazal vokalist Tompa Lindberg in At The Gates so začeli žgati s komadom Slaughter Of The Soul, Lindberg je le še zakričal: "GO"! Pred nami je bilo 45 minut švedskega death metala, ki ga danes vsi kopirajo. Od ATG ni bilo veliko za pričakovati, namreč v začetku reunion turneje so se na YouTube pojavili posnetki, ki so kazali, da ATG na polno fušajo, Lindberg pa je bil daleč od svojega mogočnega kričanja. Na GOM je bila zgodba povsem drugačna. ATG so bili prijetno uigrani, Lindberg je imel malce globlji vokal, a vseeno prebavljiv. Komadi iz albuma Slaughter of the Soul so zveneli odlično. Prepričljivi pa so bili tudi komadi iz prvih dveh albumov, ki zvenijo danes kot demoti. Po 45 minutah so ATG prepričali, da si jih bomo z veseljem ogledali še kdaj, če bo seveda padla evropska turneja. Držimo pesti.
Setlista AT The Gates: Slaughter Of The Soul, Cold, Terminal Spirit Disease, Raped By The Light Of Christ, Under A Serpent Sun, Windows, World Of Lies, The Burning Darkness, The Swarm, Forever Blind, Nausea, The Beautiful Wound, Suicide Nation, All Life Ends, Need, Blinded By Fear.
Vreme nad obiskovalci ni pokazalo milosti. Na asfaltnem delu prizorišča si je bilo potrebno polivati vodo pod sabo, da se ni guma na supergah scvrla. Kakorkoli že, na oder so stopili Testament, ki so letos izdali novo ploščo Formation of Damnation. Preden so nam postregli s kako novo skladbo, so Testament odigrali nekaj starih klasik, kot je bil Over The Wall, The New Order, Apocalyptic City. Kljub vročini so se Testament pokazali v odlični formi, dodatno nas je impresioniral nihče drug kot Alex Skolnick, ki je odlično odsoliral, vendar se tudi čez druge člane ne smemo pritoževati. Bobnar Paul Bostaph je izjemen, njegovo galopiranje pri noviteti More Than Meets The Eye je občudovanja vredno. Poudarek pa ni bil samo na prvih štirih albumih, na svoj račun je prišel tudi album The Gathering, iz katerega so odigrali Three Days In Darkness in D.N.R. (Do Not Resuscitate). Ena ura živih legend iz Bay Aree je bila žal premalo. Testament so odličen live band in si zaslužijo headlinerski nastop.
Setlista Testament: Over The Wall, Apocalyptic City, Pratice What You Preach, The New Order, More Than Meets The Eye, Henchman Ride, Souls Of Black, The Preacher, Into The Pit, D.N.R. (Do Not Resuscitate) Three Days In Darkness, Alone In The Dark, Disciples Of The Watch.
Vročina se je začela končno pomirjat. Čas je bil še za eno noro zasedbo, verjetno najbolj noro. Pet norcev na kupu, ritmični manipulatorji in zelo masiven zvok. Zasedba, ki si je za ime vzela židovsko besedo norost. To so Meshuggah! Osemstrunski manijaki so začeli s Perpetual Black Second neusmiljeno parati naša useša. Takoj po prvem komadu se je publika začela dreti: "Bleed". Vsi smo si namreč želeli v živo slišati hit z novega albuma ObZen Bleed, in seveda je tudi bil drugi na sporedu. Tako se je začela še norija med publiko. Bleed žal ni bil odigran do konca, predela s solažo nimajo še naštudiranega, ker naj bi bil zelo kompleksen. Pojavile pa so se tudi težave z ojačevalcem, kar je verjetno skrajšalo setlisto za en komad. Napaka se je le odpravila in Meshuggah so brezkompromisno žgali do konca. Repertoar je bil omejen predvsem na ObZen in Nothing komade, s kakšnim delom iz Catch 33 pa nam žal niso postregli. Tudi New Millenium Cyanide Christ iz Chaosphere je žal manjkal, a vseeno je bilo dobro slišati ravno novitete. Z zaključnim Future Breed Machine se je norost na žalost končala.
Setlista Meshuggah: Perpetual Black Second, Bleed, Electric Red, The Mouth Licking What you've Bled, Stengah, Suffer in Truth, Pravus, Rational Gaze, Future Breed Machine.
Medtem se je prizorišče opazno napolnilo. Na oder so stopili Carcass, ki so se predstavili brez originalnega bobnarja Kena Owna. Na bobnarski stolček se je usedel Daniel Erlandsson od Arch Enemy, kar je bila za Carcass dobra odločitev, ker je Daniel res dobro preštudiral Ownovo bobnanje. Jeff Walker, ki se je opazno postaral napram drugim članom, je dobro odpel, zraven pa povedal še kaj smešnega v stilu angleškega humorja. Še posebej pa si je privoščil Amotta in Erlandssona z izjavo: "We are full of fuckin' Sweds here." Kljub dobremu nastopu je bilo med člani prisotno pretirano poziranje. Michael Amott se obnaša enako kakor pri Arch Enemy in se kaže s svojo lepo kitaro, Bill Steer pa igra kot pravi rocker. Poleg tega pa si je nadel še hlače na zvonec. Carcass so več kot dovolj zadovoljili publiko. Odigrali so skladbe iz celotne ustvarjalne kariere in večkrat dokazali, da so vredni spoštovanja. Na račun so prišli tudi tisti, ki imajo radi prvi dve plošči. Na turnejo so pripeljali tudi originalnega bobnarja Kena Owna, ki je povedal par besed. Upamo lahko le, da bodo Carcass imeli še kakšno turnejo po Evropi, ker si jih vsak želi ogledati še enkrat.
Setlista Carcass: Inpropagation, Buried Dreams, Corporal Jigsore, Carnal Forge, Incarnate Solvent Abuse, No Love Lost, Edge Of Darkness, This Mortal Coil, Embodiment, Reek Of Putrefaction, Keep On Rotting, Genital Grinder, Rotten To The Gore, Death Certificate, Exhume To Consume, Heartwork.
Nič ni boljšega, kot zaključiti dan s Slayer, ki so začeli spet pol ure pred napovedanim, tako da se na prizorišče še ni spustila noč. Z albumom Christ Illusion, ki je bil izdan pred dvema letoma, so nadgradili svojo setlisto, tako da so nam postregli z raznimi Eyes Of The Insane, Flesh Storm, Cult in Jihad. Seveda pa Slayer ne morejo mimo starih klasik, kot so South Of Heaven, Raining Blood, Die By The Sword in seveda Angel Of Death. Na splošno so Slayer delovali, da so v dobri formi. Araya se kljub preteklim odpovedim glasu drži v redu in je sposoben odpeti več kot uro in pol repertoarja. Tudi cele stene Marshallovih ojačevalcev ni manjkalo. Kljub obsežnemu izboru komadov Tom Araya ni bil pretirano zgovoren. Komaj, da je napovedal komad in Slayer so že žagali naprej. Napoved komada Postmortem ostaja še vedno enako zabavna: "Do you want to die? Do you really want to die?" Oboževalci so množično zadrli nazaj: "Jeeeeee!" Seveda so bili tudi Slayer deležni močne podpore navijanja:"Ole, ole, ole, ole, Slayer, Slayer!!!" Izmed vsemi bandi so bili Slayer najglasnejši. V primeru odsotnosti čepov so poslušalca lahko celo bolela ušesa.
Slayer so z Angel Of Death zaključili že pred enajsto uro, ker so verjetno oblasti za javni red in mir prepovedale igranje po polnoči. Očitno to velja le za "težkokovinsko glasbo", namreč po tem je potekal do štirih zjutraj rave party na odprtem, ki se je slišal vse do našega kampa. Zelo pametno, je treba priznati.
Pred nami je bil še zadnji dan. Na srečo ni bilo treba na prizorišče že ob dvanajstih, a vseeno se je death metalce Obituary začelo gledati že ob treh popoldne, kar še ni pomenilo, da se nismo cvrli kot odojki. Vendar pa se je Obituary splačalo pogledat, saj so postregli s pravo mero starošolskega death metala. Z novim kitaristom Ralphom Santolo so Obituary zmožni igrati tudi večji del z albuma Cause Of Death. Poudarek je bil seveda na zadnjih dveh albumih, vendar niso manjkale klasike, kot so Body Bag, Chopped In Half, Threatening Skies in seveda Slowly We Rot. Po Obituary je bil čas še za ene pionirje death metala. To so seveda Morbid Angel (MA). Končno z basistom in vokalistom Davidom Vincentom, ki je nosil zelo zlobno majčko s pentagramom, a kaj ko je v kombinaciji z usnjeni hlačami deloval, kot da dela reklamo za novo "moško" revijo. In to naj bi bili ekstremni death metalci?? Vincentu so družbo delali še stalna klapa Sandoval in Azagthoth. Kljub Azagthothovim čudnim solažam je treba pohvaliti live kitarista Thora Andersa Myhrena (Zyklon), ki je pokazal malce več pojma pri soliranju kot pa Azagthoth. Morbid Angel so na samem začetku tekmovali za najslabši zvok na celem festivalu. Po parih komadih se je zvok le popravil in MA so bili mnogo bolj poslušni. Skupina je predstavila tudi nov komad Nevermore, po katerem lahko sklepamo, da bo novi album nekaj obetal. Po zamenjavi kitar na sedemstrunske smo končno prišli na račun tudi tisti, ki obožujemo album Domination. Na koncu pa nam je bilo postreženo z eno največjih klasik God Of Emptiness.
Setlista Morbid Angel: Rapture, Pain Divine, Maze of torment, Immortal Rites, Nevermore, Fall From Grace, Evil Spells, Chapel Of Ghouls, Dawn Of Angry , Where The Slime Live , God of Emptyness.
Po dveh death metalskih zasedbah je bil čas za kitarskega virtuoza Yngwieja Malmsteena, pri katerem sedaj poje bivši Iced Earth pevec Tim Owens, ki je sicer nekaj komadov odpel, a vseeno je bil Malmsteen veliko bolj izpostavljen. Soliranja pa je bilo že toliko, da si gre obiskovalec ta čas raje pogledat merchandise in zraven še kaj poje. Eno uro visokih tonov je enostavno preveč. Po hitrih prstih Malmsteena so oder zavzeli Američani Iced Earth, ki se verjetno želijo vrniti na staro slavo, ki so jo uživali s pevcem Mattom Barlowom. Seveda se je vsemogočni Barlow vrnil, zaradi česar smo si vsi obetali prijeten koncert s poudarkom na starejših komadih. Žal so imeli Iced Earth na voljo le eno uro, zato smo se morali zadovoljiti s kratko setlisto. Seveda smo le uslišali odmevne komade, kot so Dark Saga, Burning Times, Pure Evil in Melancholy. Presenetljivo dober zvok so proizvajale kitare. Jon Schaffer s svojimi sivimi lasmi daje vtis pravega bikerskega dedka, a skupina igra solidno, kljub temu da je Scahffer imel ob sebi že boljšo ekipo. Matt Barlow je s svojim vokalom mnoge prepričal, a žal še ni v pravi formi. Malce več težav ima s skladbami z zadnjih dveh albumov, namreč Barlow ne more doseči tako visokega vokala, kakor je to znal prejšnji vokalist Tim Owens.
Setlista Iced Earth: Dark Saga, Vengeance Is Mine, Burning Times, Declaration Day, Violate, Pure Evil, Ten Thousand Strong, Dracula,Coming Curse, Travel In Stygian, A Question Of Heaven, Melancholy, My Own Savior, Iced Earth.
Kot zadnja skupina so se predstavili Judas Priest, ki so letos izdali novi album Nostradamus, ki je po mnenju mnogih neustrezen zaradi koncepta in je zato razvlečen, kar se je tudi pokazalo, ko so igrali kar nekaj skladb s tega albuma. Tudi publika ni med novimi komadi pretirano uživala. Judas Priest pa so imeli v primerjavi z Iron Maiden precej bolj miren nastop. 57-letni Halford se je premikal po polžje, pa tudi njegov vokal ni bil ravno za dol past. Veliko bolj energično so delovali Glenn Tipton, Kenneth Downing, Ian Hill in bobnar Scott Travis, ki za svojih 47 let igra odlično. Publika se je bolj ogrela, ko so nam Judasi postregli z raznimi Metal Gods, Breaking The Law, Hell Patrol in Painkiller. Po svoje so nas Judasi prikrajšali za en komad, ko je Halford publiko nagovarjal s: Say yeeeeeeeeeeeeah! Say Yeah, Yeah, Yeah! Say Yeeeeah, Yeeeeah!" S tem je namreč težil kar 5 minut, vendar pa Italijani se zelo radi derejo. In ko smo že mislili, da se ne bo zgodilo, se le je. Judas Priest so v Italiji zelo znana nogometna ekipa. "Ole, ole, ole, ole, Judas, Judas!!", so glasno vzklikali oboževalci. Po Painkillerju smo mnogi dočakali sveti trenutek, ko se je Rob Halford pripeljal s svojim Harley Davidsonom. Za tem so postregli še s tremi komadi, končali pa z You've Got Another Thing Coming.
Setlista: Dawn Of Creation, Prophecy, Metal Gods, Eat Me Alive, Between The Hammer And The Anvil, Devil's Child, Breaking The Law, Hell Patrol, Dissident Aggressor, Angel, The Hellion / Electric Eye, Rock Hard, Ride Free, Painkiller, Hell Bent For Leather, The Green Manalishi, You've Got Another Thing Coming.
Seveda se je festival spet končal še pred enajsto uro zvečer. A če pogledamo iz drugega zornega kota, smo metalci ponavadi mlada publika in moramo spati takoj po risankah, tako da je bil festival ustrezen tudi za tiste, ki še štejejo na prste.

Primož