Nezanimivo, prežeto, skrajno brezbarvno, ter najodločneje in glasno; razočaranje. Halford je brez kančka dvoma »Metal God«, njegov najnovejši album, naslovljen Made Of Metal, pa si kvečjemu zasluži oznako »Made in Taiwan«.
Band poizkuša (pod)povprečne hard 'n' heavy komade zapakirati v klasično heavy metal embalažo, a skrajno povprečno ter neučinkovito. Halford je v preteklosti preko solo izdelkov znal stanovitno prikazati/pokazati pokončno heavy metal držo, moč na klasičen način (Resurrection, Crucible), vedno z najbolj zaščitnimi (pred)znaki dotične zvrsti. Zvrsti, ki jo z matičnim bandom Judas Priest, pravzaprav uteleša že skoraj 40 let. Lani mu je z Winter Songs prvič konkretno spodletelo, letos pa mu (jim) je dokončno odletel še zadnji košček kovinske sestavljanke.
Strukture in aranžmaji spominjajo na nedonošene ideje, kar predstavlja prvi minus. »Starošolska« prevleka igranja zveni digitalno neučinkovita, epskost in razgibanost sta tu sekundarnega pomena, kitarski zvok je preveč kompenziran. Nikakor ne dovoljuje barvitosti, raznovrstnosti, kaj šele (pričakovane) heavy metal katarze. Nepričakovano, glede na to, da je album produciral odličen kitarist Roy Z (Bruce Dickinson itd.). Nadgradnja smisla za muziciranje je pri instrumentalistih več kot očitno pošla, »Metal« Mike je pozabil, kako se napiše »catchy« udaren riff, kitare ne bruhajo nalezljivih melodij, kitarista ne dihata kot eno. Speed Of Sound, Fire And Ice, Undisputed, The Mower so svetle točke izdelka, ki odvzemajo predznak »pod« od povprečnega. »Priestovski« Matador, kjer priokus španskega melosa popravi podpovprečen vtis, je vrhunec plošče, a daleč od tega, da bi reševal celotno zgodbo.
Prijemi so grajeni po enotnem zdolgočasenem principu, solaže so večinoma neizvirne, ni vznemirljivosti, nepredvidljivosti. Dirkaški Nascar avtomobil, ki se razteza čez naslovnico, tu dokončno razpade. Halford vokalno sicer izsili nekaj učinkovitih linij (pri nekaterih se je po vsej verjetnosti moral nečloveško potruditi do skrajnih meja), dejstvo pa je, da se »scream machine« stara, tako mu ostaja največ pet, šest let kričanja v petih oktavah, po sedemdesetem letu pa je kolaps glasilk ob poizkušanju dosega podobnih višin neizbežen. Za manifest strumnih, jeklenih kompozicij, kjer intenzivnost ni vprašljiva niti za stotinko dela, smo glasbeno dejansko prikrajšani, kljub temu pa (zelo) nezahteven poslušalec po vsej verjetnosti ne bo pogrešal ničesar, die-hard fani pa so ponavadi tako ali tako samoumevno zadovoljni z vsem, kar njihov najljubši glasbenik posname in izda. Objektivno (upoštevajoč zlato nesmrtno diskografijo), ena izmed redkih temnih točk v svetli karieri metal boga Roba Halforda. Kakorkoli, če ploščka še niste slišali vam zagotavljam, da ničesar ne zamujate. Izdelek brez duše.

Tilen