Gojira / Conjurer / Urne

Na kičasto sončen nedeljski poletni dan so se štirje prijatelji, ki se do takrat še niso srečali, odpravili na izlet na Dunaj. Na vse kriplje se trudim izmisliti si šalo, ki bi se začela s »Kaj dobiš, če v avto spraviš tri Slovence in enega Sirijca?«, a trenutno ne premorem kakšne politično nekorektne kreativne ideje, ki vključuje ISIS, terorizem ali begunce. Odgovor na šalo pa bi se v vsakem primeru zaključil s »Koncertom Gojire na Dunaju«. Na pot, na žalost, raja, nismo šli s kočijo, ampak z udobnim avtom, ki si ga lahko privošči povprečno gospodinjstvo. Čas je ob prijetnih debatah hitro minil in kot za šalo smo prispeli pred Areno kakšno šolsko uro pred začetkom glasbe.

Lokacija se je že obarvala v črno in cela Arena je za tiste, ki tam še niste bili, spominjala na nek približek Metelkove – pografitirane stavbe v zapuščeni tovarni z visokim opečnatim dimnikom. Za piko na i je bil pred odrom na parterju, ki je bil v open air ediciji, nasut pesek. Pod črto je celotno dogajanje pričaralo občutek zaključka šolskega leta nekje na plaži oziroma festivalski duh. Ker so cene piva na koncertih trenutno vroča politična tema med vrlim metalstvom, v primerjavo ponujam ceno za 0,5 litra piva, ki je znašala 4,20 EUR.

Naša četverica se je postavila pred mešalno mizo in čakala na začetek prvih nastopajočih Urne. Ime verjetno pomeni žaro, čeprav je kolega pripomnil, da je malo ponesrečen izbor, saj se lahko ime na hitro prebere kot »urine« (urin). Trojica iz Londona je začela z melodičnim introm, ki je nakazoval doomish/klasično heavy metal pot. Kaj kmalu so se začeli glasbeni vplivi mešati med sabo, da naenkrat nisem bil več prepričan, kako naj jih popredalčkam. Po komadu ali dveh smo izgubili člana ekipe, ki mu žanrska fluidnost ni ustrezala. Nekateri so pač mnenja, da mora biti fluidno le pivo. In res, koncert ni bil ne tič ne miš. So se pa gospodje trudili na vso moč, predvsem basist/pevec, ki je v vokale preusmeril vso energijo. Zahvalil se je za obisk in naznanil, da je to njihov prvi obisk Avstrije. Glasbena fluidnost je bila obča, a če bi se moral odločiti za nekaj, bi jih kategoriziral nekje med modernim death metalom in metalcorom. S komadom Becoming The Ocean, ki je bil eden izmed tipičnih komadov v bandovem setu, si lahko, dragi bralci, sami ustvarite svoje mnenje. Publika je v splošnem sprejela predlagan zvok, a ni bila še dovolj vzburjena za kaj več od posameznih čupanj.

Polurni odmor smo izkoristili za okusen obrok in debato o tem in onem na bližnji stojnici, da smo tako potencirali vibracije zaključka šolskega leta. In še en kulinarični komentar: cena mesnega ali vegi wrapa je znašala okoli 7 EUR. S polnimi trebuščki smo se vrnili na isto mesto pred mešalko, kjer smo imeli ponovno snidenje z izgubljenim članom ekipe. Na vrsti so bili še eni Londončani – Conjurer. Zvok je na začetku seta nagajal in bil zelo nerazločen. V bistvu je bilo vse, kar sem slišal, nerazločno hreščanje. Ko se je situacija popravila, se je zvok izkristaliziral v doomish death metal. Veliko je bilo disonantnih zvokov in imitacije Meshuggah z mučenjem zgornje strune zavoljo pričaranja težkih, nizko uglašenih riffov. Všeč mi je bilo sočasno growlanje kitaristov, kjer je eden prevzel nizke, drugi pa višje lege (nekako tako, kot so death metalci na primer vajeni pri Hate Eternal). Kar koli so delali na odru, uspelo jim je pričarati prvi mosh pit večera. Glavna atrakcija banda je bil zagotovo basist, ki je bil v stalnem stanju vrtenja propelerja, čupanja, vrtenja v krogu v stilu crab walka itd. Bil je res s srcem pri stvari, med zadnjim komadom je celo preplezal ograjo ter se pridružil v sredino najbolj razgretih v mosh pitu. Slab zvok mi je malce priskutil celo izkušnjo, a Hadal proti koncu seta se je slišal kar ok.

Vsi smo vedeli, zakaj smo prišli danes v Areno, opazna je bila občutno večja gneča kot med predigro. Na odru je prek projekcije začelo vzhajati sonce in naznanilo uvod v Ocean Planet. V realnem svetu je bilo nasprotno, sonce je bilo v zatonu in celotno dogajanje je pričaralo kar mistično izkušnjo. Brezkompromisno se je set nadaljeval s še enim komadom s kultnega albuma From Mars To Sirius, in sicer s komadom Backbone. Mosh pit je bil rojen. Proti koncu komada so fantje naredili premor, da so pozdravili prisotne, bobnar je z gesto razprtih rok nakazal, naj se odpre plesišče za wall of death, in beseda je meso postala. Množica sicer ni zdržala vzburjenja še trenutek dlje in wall of death se je sfižil v circle pit (koliko krat se kaj takega zgodi med rjuhami, kajne?). Od tega trenutka pa vse do konca je bilo dogajanje med morjem ljudi pestro in s sosledjem komadov so temu primerno sledili mosh piti, čupanja, crowd surfingi, itd. Vsak komad je bil pospremljen z grafičnimi uprizoritvami, ki so bile intenzivno svetlih barv. To je privedlo do učinka, da si videl projekcije, v katerih so migale štiri črne podobe. Kar se setliste tiče, je ta bila zelo razgibana in je v splošnem zajemala levji delež že omenjenega From Mars To Sirius, The Way of All Flesh, Magma ter aktualnega Fortitude. Na neki točki je Mario (bobnar) razbremenil kolege s tem, da je odigral bobnarski solo nekje ne polovici seta. »Smešno, pa ravno on bi se moral spočiti«, je bila kolegova opazka. Zabava se je nadaljevala in na neki točki smo prispeli do pesmi The Chant, kjer so nas, publiko, povabili v aktivno sodelovanje pri petju »OOOOOO-O-O-O-OO« (tako nekako no, poslušajte pesem). Prehitro je napočil čas za poslednji premor pred koncem. Joe se je na oder vrnil sam in zrežirano vprašal, če želimo še? »Naj povprašam ostale in vam povem«, je pripomnil. Gojira so se na oder vrnili še s Silvera in, citiram, »še enim komadom za na pot«, Vacuity. Po koncu seta so Gojira še vztrajali na odru, da so se dostojno poslovili, mahali in se zahvaljevali, ponovno citiram »Najboljši publiki turneje. Ne, najboljši publiki sveta«.

Koncert je izpolnil pričakovanja. Gojiro sem poslušal, še preden so bili kul (malenkost pred izidom odločilnega From Mars to Sirius nekje okoli 2005) in prav presenečen sem, kakšno ime so si ustvaril od takrat. V živo sem jih videl že vsaj petkrat in nedeljski koncert je bil poglavje zase. Kar me je morda malce motilo, je bila bolj skromna komunikacija s publiko. Po koncertu sem bil presrečen, da nisem na Dunaj prišel s kočijo …