I Am Morbid / Embryo / Attitudes to Human Extinction

Ne verjamem, da nas je bilo v torek dosti takih v Zagrebu, ki smo namerno izpustili ali nenamerno pogrešali nastop I Am Morbid na drugi dan letošnje izvedbe MetalDays. Iz nam vsem znanih razlogov so Američani z Davidom Vincentom na čelu morali izpustiti nastop v Velenju in tako ljubitelji njihove glasbe tisti dan niso samo sušili mokrih oblačil zaradi dežja, temveč so morali nekako opraviti še z nepotešenimi mokrimi sanjami, ki bi jih sicer lahkotno odpihnil David s svojim žametnim glasom in nezamenljivim šarmom.

Podobno kot na koncertu Possessed pred slabimi tremi tedni tudi tokrat nisem zaznal dosti slovenske publike. Tista, ki sem jo, je bila skorajda identična kot prejšnjič, nekaj obrazov pa se je vendarle zamenjalo. Posledično je bila publika torej skorajda izključno hrvaška, v zvezi s primerjavo s pred tremi tedni pa je znanec izjavil, da naj bi bila tudi skromnejša. Osebno nisem imel tega občutka in ker sem med nastopom glavnega banda ves čas stal v prvi vrsti, te izjave tudi ne morem potrditi ali zavrniti, saj dlje kot nekaj vrst nazaj do sredine mosh pita nikoli nisem videl. In morda še ena zanimivost okoli publike: za mladoletne osebe je bil vstop na koncert prost. Pohvalno!

No, zdaj pa k programu, ki je časovno zgledal takole:
19.30 vrata
20.30 Attitudes to Human Extinction
21.30 Embryo
22.30 I Am Morbid

Ko sem prispel do Močvare, je bilo parkirišče že konkretno zapolnjeno oziroma že tako rekoč polno. Da sem lahko odstavil svojega jeklena konjička, sem moral rahlo kršiti cestno-prometne predpise – tako kot marsikateri drugi obiskovalec. A zaradi tega se nisem preveč obremenjeval, saj v tej zvezi v preteklosti še nikoli ni bilo nobenih težav, hkrati pa sem se nadejal (ponovno) dobrega obiska.

In točno takšnega so imeli Attitudes to Human Extinction. Pri teh gre za hrvaški death metal band iz Koprivnice. V slednji informaciji tudi tiči razlog, zakaj je imel band toliko poslušalcev oziroma gledalcev pod odrom. Ko sem po začetnih melodijah stopil v dvorano, me je slabši zvok prevaral, tako da sem menil, da imam opravka z metalcore ali deathcore bandom. Oba s tonskim sva potrebovala komad ali dva, da sva se aklimatizirala na dejanski okoliš, ki je narekoval death metal. Temu sem najlažje sledil tako, da sem se iz sprednjih vrst približal toncu v zadnjo polovico dvorane. Od tam je počasi vse našlo svoje mesto, dejanska barva kovine pa mi je tudi po všečnosti približala band, ki je v veliki meri (ali celo v celoti, za kar pa nisem povsem prepričan) predstavil svoj edini plošček Rotten, EP iz leta 2020, in še dodaten komad ali dva. V dobrih 25 minutah nastopa smo bili deležni dobrega old school death metala, ki je bil poln zanimivih idej, ponudil raznolikost na hitrostni lestvici in vokalno pestrost, ki sta jo proizvajali dve grli. Četudi je četverica nemalokrat zvenela kot glavni band večera, sem se strinjal sam s seboj, da je to lahko samo dober signal o njihovi kakovosti.

Za razliko od prvega banda se lahko Embryo pohvalijo z dosti daljšo studijsko in odrsko kilometrino. Italijanska zasedba obstaja od leta 2000, od takrat pa je izdala en EP, nekaj demo posnetkov ter singlov in kar pet studijskih albumov. Zadnji je izšel marca letos in nosi naslov A Vivid Shade on Misery, ta pa je tudi glavni razlog, zakaj Italijani trenutno spremljajo slavne Američane. Od vsega sedmih komadov, ki so jih zaigrali, so bili kar štirje z aktualnega albuma. Poleg tega pri njih nikoli nisem dvomil v to, kar so mi ušesa prodajala. Metalcore trenutek je pri njih precej močan, poleg tega so Italijani tudi sicer zelo melodični, zaradi česar je šla njihova glasba hitro v ušesa in od tod dalje po telesu. No, ne pri meni, temveč pri ostalih navzočih, ki so naredili veliko luknjo med prvo vrsto pred odrom in drugo polovico dvorane, zato da so lahko po deathmetalsko »plesali«. Ker me tovrstna melodika nikoli ni ne vem kako nagovorila, sem vse skupaj opazoval iz ozadja s pogledam najbolj »zajeb...a« prfoksa, ki bi dal Italijanom petko za nastop, medtem ko bi jim za glasbo v parlamentu izglasoval veto.

»Če oziroma ko bom spet imel možnost, se ponovno vidimo!« Tako sem zaključil svojo lansko reportažo po obisku zasedbe I Am Morbid v graškem kluba Explosiv. Kar mož beseda reče, to mož beseda naredi. Uf, verjamem, da me bo zaradi teh besed kaj kmalu kdo prijel za jezik. A zaenkrat držijo, zato gremo dalje. Skratka, oni »zajeb...« prfoks, ki je doma seveda tudi naredil svojo domačo nalogo in preveril setlisto, ki jo band trenutno prodaja po Evropi, se je pred koncertom sprehodil do odra in preveril, ali je ta dejansko enaka. Namesto enajstih ali dvanajstih komadov, s katerimi so se I Am Morbid predstavili v nekaterih drugih krajih v okviru aktualne turneje, je na številnih A4-listih na odru bilo povsod navedenih kar 17 komadov. »Opa, to pa je boljše, kot sem sprva mislil«, sem pomislil. Pogledam seznam nekoliko bolje, pa ugledam »Eyes to See«. »Ne me je...! Moj najljubši komad!« V trenutku se je prfoks preobrazil v hotno grupijko v času parjenja. Rockabilly komad (This Train Is) Going Straight to Hell je kmalu zatem naznanil začetek, po intru iz hiše Morbid Angel pa se je potem res začelo. En hit večji od drugega, en komad boljši od drugega. Je kdo kaj pogrešal? Menda nihče. No, jaz, saj do parjenja ni prišlo, mokre sanje so ostale, kajti David je elegantno preskočil moj najljubši komad. Zakaj se je band tako odločil, ve samo on, a po Davidovih pričevanjih, da v naši družbi tako uživa, da se bo v bodoče zmeraj vrnil v Zagreb, mi ni jasno, zakaj torej ni mogel še za ta komad dlje uživati v naši družbi. Morda zato, da nam podkuri do te mere, da bomo prišli tudi naslednjič? »Ah joj, David, pa saj veš, da je vedno fajn, zakaj torej ne bi prišli?«

V slabih 75 minutah so nam nikoli potni David Vincent, neuničljivi Pedro »Pete« Sandoval, nasmejani Richie Brown in natančen Bill Hudson postregli ne samo večne zimzelene klasike od Morbid Angel, temveč so nam zaigrali obsežen venec najboljših death metal komadov, ki so bili kdaj koli napisani. Zlobni jeziki bodo govorili, da jim gre samo za denar, a dokler band ponudi točno to, za kar plačamo, nimam težav, kaj jih motivira, da po 40 letih še vedno radi nastopajo in z nami ves ta čas delijo to izvrstno glasbo. V duhu Matijeve Zakladnice sem te okoliščine vedno znova vesel in skeptičen do tega, ali bodo današnje generacije lahko podoživljale podobne izkušnje. S tem imam v mislih dejstvo, da človek v živo spremlja originalne izvedbe svojih najljubših komadov. Skeptičen sem namreč, ali bodo današnji metal bandi ob današnjih trendih, ki se spreminjajo s svetlobno hitrostjo, sploh igrali oziroma delovali 30 let in več. Naj mi torej čas dokaže, da sem po nepotrebnem skeptičen.

No, po 75 minutah smo zaslišali še Drinkin’ with the Devil, kar je pomenilo, da banda ne bo več nazaj in da je koncertni del večera zaključen. S tem je bil zaključen tudi četverček death metal koncertov, ki so ga v Močvari priredili Abyssal Booking in Nasty Events. Če bo to postala nekakšna koncertna stalnica za sicer bolj na festivale osredotočene poletne mesece, vem, kam bom v tem času zahajal. Skratka, se zagotovo še vidimo!