Iron Maiden / Airbourne / Lord Of The Lost

Zelo redko se odločim začeti članek v nekoliko bolj negativnem duhu, a v tem primeru se temu težje izognem. Iron Maiden zdaj že zelo dolgo predstavljajo nepremagljivi in mogočni stroj, ki melje in melje in melje, vendar me ob vsaki najavi nove turneje navda občutek oziroma prešine misel: Bo to zadnja turneja? Jih bomo še lahko kdaj videli v živo? Roko na srce, gospodje so že kar v letih in mislim, da nisem edini, ki se mu porajajo ista vprašanja. Zatorej nam pesimistom in črnogledim ne preostane drugega, kot da ob vsaki najavi nove turneje enostavno brez pomislekov izberemo najbolj ustrezen datum in se podamo na novo dogodivščino z imenom Iron Maiden.

Sicer se je zaradi nam vsem poznanih razlogov moja dogodivščina zavlekla za dobra tri leta in je zato čakanje in vzhičenje postalo le še bolj prisotno, in čeprav so Železne Device med tem časom postregle z novim dolgometražcem Senjutsu, čakanje enostavno ni bilo najlažje, saj Maidni so le Maidni.

Tokrat smo se odpravili v bližino prestolnice naših severnih sosedov, natančneje na stadion Wiener Neustadt, kjer so poleg zvezd večera za ogrevanje publike poskrbeli nemški dark gothic rockerji Lord Of The Lost in avstralski hard rockerji Airbourne. Že izbira same lokacije me je nekoliko presenetila, saj bi brez večjih težav koncert takšnega kova zapolnil dunajski Ernst Happel Stadion, zaradi česar bi stvari logistično veliko bolj ustrezale marsikateremu obiskovalcu. A pustimo obstranske zadeve in se posvetimo samemu dogodku.

Po nekoliko mučnem prebijanju do samega stadiona in vstopa na prizorišče smo točno ob napovedani uri ujeli nastop Lord Of The Lost. Že zelo hitro sem spoznal, da glasba, ki jo fantje preigravajo, ne vzdraži mojih brbončic in me zatorej njihov nastop niti malo ni razgrel; kar bi sicer pričakoval od banda, ki je na turneji z velikimi Iron Maiden. A da ne bo pomote, fantje so zveneli zelo profesionalno, uigrano in po odzivu preostalega dela občinstva sodeč tudi dejansko ustvarili pravo vzdušje, očitno pa predprejšnja nedelja ni bila moj dan, ko bi mi takšna glasba zlezla pod kožo in me nabila s potrebno energijo. Upam, da jih v prihodnje še kdaj ujamem in si lahko ustvarim drugačno mnenje, saj so me tokrat žal pustili hladnega in mi nekako podaljšali čakanje na glavni band večera.

Po malo daljšem premoru in osvežitvi s hmeljevim zvarkom so oder zavzeli drugi predvozači, in sicer avstralski hard rockerji Airbourne, ki jih v Zagrebu ni bilo. Sam se velikokrat odločim, da bom določen band prvič doživel na njihovem delovnem mestu, torej na odru, in tako je bilo tudi z Airbourne. Na tem mestu se bom pa kar posipal s pepelom, ker banda pred tem sploh nisem poznal. Kakšna napaka je bila to! Avstralci so od samega začetka dobesedno raztrgali oder in razgreli občinstvo, ki je energijo z odra z veseljem vračalo. Mešanica hitrejših riffov v stilu sonarodnjakov AC/DC in rockovsko predrznostjo predstavlja kombinacijo, ki te ne sme in ne more pustiti hladnega. Fantje s kitaristom in vokalistom Joelom O'Keeffeom na čelu so si dali duška in postregli z vsem arsenalom, ki ga premorejo, in čeprav nisem poznal niti enega komada, sem od samega začetka stal z odprtimi usti med publiko in se nikakor nisem mogel načuditi vsem vragolijam na in pod ordom. Ja, prav ste slišali! Tudi pod odrom, saj je Joel sredi enega komada splezal z odra in se povzpel na ramena svojemu kitarskemu tehniku in odigral solažo kar med sprehodom skozi publiko, kjer se je mimogrede ustavil in na glavi zmečkal pločevinko piva, kar je kasneje s fanom ponovil tudi na odru. Airbourne so dejansko poskrbeli za idealno ogrevanje in s tem že tudi našli mesto na moji playlisti, tako da obljubim, da bom do njihovega naslednjega koncerta že »krulil« vse komade.

In potem se je začelo čakanje, ki se je vleklo kot jara kača, in čeprav smo lahko spremljali, kako oder dobiva tisto pričakovano podobo, ki smo jo vsi čakali, je vsaka minuta trajala večno. Ko pa so iz ozvočenja zadoneli zvoki UFO klasike Doctor, Doctor, se je spremenila energija v zraku in družina Maiden oboževalcev je začela dihati kot eno. Kot že rečeno, so gospodje pred nadaljevanjem turneje Legacy Of The Beast (koncert je bil napovedan za leto 2020) izdali nov dolgometražec in pričakovano so bili prvi trije komadi posvečeni prav albumu Senjutsu, s čimer je na začetku bil ustvarjen občutek, da bo koncert za spremembo nekoliko počasnejše narave. A to publike ni oviralo, saj je že od samega začetka ponorela in kljub nekoliko večji povprečni starosti poskrbela za crowd surfanje, moshanje in vsesplošen razvrat, ki je trajal od začetka do konca. Tako tudi vsak poznavalec Maidnov ve, da je bila izbira začetnih počasnejših komadov le namenjena zatišju pred nevihto, kajti kaj kmalu so zadoneli riffi uspešnic, ki jih fantje kljub starosti odigrajo na tako visokem nivoju in s takšno energijo, da te stvar enostavno prevzame. Verjetno je zelo malo ljudi, ki lahko koncert Iron Maiden spremljajo brez rahlega pozibavanja in razgibavanja vratnih mišic. K temu dodamo še izjemno dodelan oder s pirotehniko, lučkami, Eddijem in nedeljski večer je enostavno popoln. Osebno sem bil najbolj vesel dveh klasik, ki pa sta iz obdobja brez Brucea, saj kljub temu da sta Sign Of The Cross in The Clansman mogoče malce podcenjena komada, pri meni kotirata zelo visoko. Tako je vsak obiskovalec dobil točno to, po kar je prišel: brez odkrivanja tople vode dozo Maidnov direkt v žilo.

Če se je pred tem čakanje vleklo v nedogled, je koncert Iron Maiden z nekaj manj kot dvema urama minil prehitro. Zato sploh ne čudi, da sem vedno znova vesel, da sem se odločil za obisk koncerta velikanov heavy metala. Kot že rečeno, Iron Maiden so Iron Maiden in za njih lahko brez vsakršnih zadržkov rečem, da so kot dobro vino: z vsakim letom boljši. Do naslednjič. Up The Irons!