Megadeth / Prospect (29.6.2010)

Megadeth so band tistega kova, ki najprej sproži masovno nezaupnico lastnim ušesom, ko prestrežejo novico o prihodu, nato pa evforijo, ki je v sredo v ljubljanskem Kinu Šiška zbrala staro in mlado metalsko hordo. Karte so šle za med, saj je bil koncert razprodan mesece vnaprej.
Parkirišče pred dvorano je bilo preplavljeno z metalci že nekaj ur pred odprtjem vrat, poleg standardnih nekaj sto zasledovalcev podzemeljske scene pa je bilo na spregled precej starejših ljubiteljev glasbene kulture, ki so prišli podoživljat metalsko sago z bandom svoje mladosti. Kot ponavadi je bilo potrebno druženje ostro odrezati, da bi ujeli predskupino, ki je nekaj čez pol deveto zvečer igrala približno tretjini občinstva težko pričakovanih Američanov. Po nešteto ogledanih koncertih tokrat potrjujem, da je izplen koncerta Prospect vsaj en novo pridobljen oboževalec. Na pozitivni strani najdemo odlične vokalne linije, predvsem refrene, podprte z dvo- ali celo večglasjem na matrici, globina sedme strune kitare se je v dotični dvorani res izjemno lepo razvila, bobni so dinamični in ustrežejo tako iskalcu nežnih, a kompleksnih fusion jazz momentov, kot tudi die hard heavy power metal privržencu. To potrjujejo tudi z odlično izvedbo Judas Priest – The Ripper, ki sem ga večkrat zaman pričakoval v izvedbi Sabbath Judas Sabbath z Jamesom Rivero in Metalsteel. Vsak glasbenik je odličnjak na svojem področju, igrajo čisto in natančno. Povsem nekaj drugega pa so določene kitice in razvlečeni momenti z oguljeno melodijo Bližnjega vzhoda. Pevec tudi ni bil v najboljši formi in se je za prehlad skoraj med vsakim komadom opravičil publiki, a brez tega sploh ne bi opazil, da kje šepa. Kljub lepemu številu let glasbenega udejstvovanja pa se vsaj thrasherski publiki, ki je branila svojo pozicijo za Megadeth v prvi vrsti, še niso uspeli dovolj približati in tako pripraviti poslušalce k sodelovanju. Aplavz je bil večkrat izsiljen, pa ne da ni bil zaslužen, ampak gre preprosto za preveč različne stile. Name so vsekakor napravili pozitiven vtis in si jih bom rad pogledal tudi v prihodnje. Vrhunec nastopa v mojih očeh je bil gotovo zaključni komad, ki je stilsko izstopal in je bil bolj baladne narave, kjer je odličen vokal res prišel do izraza.
Setlista Prospect: Mystic & Ilussion, Chronicles Of Men, Into The Light, White Bird, Orient Express, brez naslova – novo, The Ripper (Judas Priest cover), My Numbers, Personal Demon, The Trace Of Sun.
Malo pred nastopom Megadeth je pred šankom z neučinkovitim sistemom, podoben tistemu z boni (blagajna in točilni pult sta ločena), nastala gneča, ki je marsikaterega žejnega obiskovalca prikrajšala za spremljanje prihoda banda na oder. Napetost je stopnjeval intro dialog »Shut Up, Be Happy« z Black Sabbath – Black Sabbath v ozadju, zatem pa so se oglasili otvoritveni bobni plošče Countdown To Extinction. Zvočna slika se je prvih nekaj komadov popravljala in se zadovoljivo izboljšala, vendar pa je bil cel koncert nekoliko prepotiho. Spočetka smo bili obiskovalci nekoliko razočarani – po setu ogromnih festivalov z Big Four je bilo jasno, da smo le mala državica v nasičeni turneji, ki komajda premore za štirimestno število obiskovalcev. Kljub vsemu pa je bilo vzdušje iz minute v minuto boljše, kar je očitno vplivalo tudi na band sam, ki je tako kot publika sčasoma postal bolj sproščen in energičen. Na izvedbo nimam nobenih pripomb, gre namreč za ene najodličnejših glasbenikov, za vokal pa smo tako ali tako vedeli, kaj premore. Chris se v band izredno lepo vpleta in niti malo nismo pogrešali postave, s katero so Megadeth izdajali najboljše plošče. Ellefson obvlada tako bas kot oder in mu odsotnosti iz banda skoraj ni mogoče pripisati, saj da vsak trenutek vedeti, da se počuti domače kjerkoli stopa. Daljših nagovorov nismo bili deležni, kar tudi ni navada tega banda, razgreti publiki, ki je odpela vse solaže, riffe in besedila pa je Dave v bližnji prihodnosti obljubil vrnitev na slovenske odre. Po stari šegi so med obiskovalce za konec razdelili nekaj trzalic, kamorkoli jih je Dave posejal pa se je publika po nerodnih stopnicah, ki niso najboljša lastnost dvorane, zložila po tleh kot domine. Dvorana ima tudi občutno prenizek oder, ki nam nižjim obiskovalcev ob razprodanem dogodku skoraj ne omogoča pogleda na odrsko dogajanje. Proti koncu je pešala tudi klimatska naprava, ki pa se je odlično izkazala med nastopom Prospect. Vendar pa so ob tako težko pričakovanih glasbenikih vse to nepomembne malenkosti. Če potegnem črto, je bil koncert dober, a rutinski, oboževalci prepevajo kamorkoli pridejo, tako da kot publika nismo dosegli nič novega, četudi vsak narod sebi poje hvalospeve, kako odličen vtis so pustili na nastopajoče. Kljub vsesplošni evforiji, ki jo bodo znali pojasniti sociologi ostajam mnenja, da v undergroundu obstaja nešteto bandov, ki Megadeth prekašajo v vsaki disciplini, vendar pa poznavanje tega ostaja v domeni najbolj zagrizenih iskalcev.
Setlista Megadeth: Skin O' My Teeth, Wake Up Dead, Headcrusher, In My Darkest Hour, Holy Wars... The Punishment Due, Hangar 18, Take No Prisoners, Five Magics, Poison Was The Cure, Lucretia, Tornado Of Souls, Dawn Patrol, Rust In Peace... Polaris, Trust, A Tout Le Monde, Sweating Bullets, Symphony Of Destruction, Peace Sells.

Aleš