Med Tolminatorjem in MetalDays sem imel praktično en dan počitka (preskočil sem sicer warm up parties in celotno soboto porabil za pakiranje in tranzit iz Tolmina). Kakšna sreča, da je moja trenutna poletna rezidenca locirana v Slovenj Gradcu, ki je bil od Velenja, kjer je letos prvič potekal MetalDays, oddaljen le slabe pol ure z avtom. Zadana mi je bila težka naloga, vnaprej obsojena na propad: kot edinemu Paranoidovcu na uradni dolžnosti mi je bila dodeljena čast samemu pokriti pet dni festivala in več kot sto bandov, ki so bili razpotegnjeni na štirinajst ur dnevno in se celo delno prekrivali. Vse to poleg dnevne službe in brez fotoaparata. Lamb of God so morda doživeli kaj podobnega, da so bili navdihnjeni za komad Set To Fail. Sem se pa vseeno potrudil po najboljših močeh, da bi z besedami približal svoje doživljanje na prvi izvedbi prvega »velikega« metal festivala v Sloveniji na novi lokaciji – plaži Vista v Velenju. Debati dodajmo časovnico, da bo lažje:
Beach Stage/New Forces
11.30–11.50 ANAKIM
12.10–12.30 NAIRE
12.50–13.10 BASEMENT TORTURE KILLING
13:30–13.50 PEACE IS JUST A BREAK
01.00–01.20 DEAD CORCORAS
01.40–02.00 ELEMENT
Main Stage A
13.30–14.00 SECRET SPHERE
14.40–15.10 VENUS 5
16.00–16.40 WOLFHEART
17.30–18.20 THUNDERMOTHER
19.20–20.20 BIOHAZARD
21.30–22.40 KREATOR
23.50–01.00 CARCASS
Main Stage B
14.05–14.35 NERVOSA
15.15–15.55 NOCTEM
16.45–17.25 CRO-MAGS
18.25–19.15 TERROR
20.25–21.25 EQUILIBRIUM
22.45–23.45 NAPALM DEATH
Fusion Stage
16.30–17.00 THE VOYNICH CODE
17.30–18.00 BEYOND GOD
18.30–19.00 BLACKOUTT
19.30–20.10 TEMPERANCE
20.40–21.30 MESSA
22.00–23.00 LIZZARD
Nervosa na MetalDays 2023
Sklenil sem, da je dober kompromis, če si na prvi dan, ko še nisem podrobno seznanjen s splošnimi dejstvi festivala (lokacijo, logistiko, pravili, kulinariko …), vzamem akademskih »petnajst« in se sproščeno po vseh opravljenih sestankih in službenih obveznostih usedem v avto ob času, da bom ravno ujel Nervoso. Glede na to, da so me, če citiram otroka, »jezne tete« iz Crypte v zadnjih dveh tednih v živo očarale kar dvakrat, in sicer v Avstriji in v Tolminu, sem enostavno čutil moralno dolžnost, da si ogledam še bivši, bolj nervozen band dveh članic Crypte. Če sem pozabil omeniti, da je Crypta nastala kot »spin-off« Nervose, se opravičujem. Torej, za novinke in novince, Nervosa so thrash/death metal band iz Brazilije, aktiven že več kot desetletje in sestavljen iz samih ženskih članic. Predstavo sem, na žalost, gledal v okrnjeni zasedbi, saj si je basistka bojda poškodovala roko in se nastopa ni mogla udeležiti. Izkušenost je nadoknadila manko basa tako dobro, da bi v naslednji povedi lahko sledile prežvečene šale tipa »saj basistov v metalu sploh ne potrebujemo« in podobnih norčevanj iz ljudi, ki na odru vihtijo dotični instrument. Pol ure je minilo res prehitro, iskreno rečeno, sem se nadejal več. Glede na novo lokacijo sem med nastopom del pozornosti podzavestno namenjal tudi opazovanju prizorišča, zato glasbe nisem zmogel 100-odstotno spremljati. Če se gremo staro igro »Metallica ali Megadeth«, je mojemu okusu bolj kot surov thrash/death metal Nervose prijala Crypta zaradi »schuldinerske« (Chuck Schuldiner, protagonist banda Death) deathmetalske šole ter tudi zaradi intenzivnejšega performansa in energije frontwomanke. Vendar me tudi Nervosa niso pustile ravnodušnega, da ne bo pomote.
Venus 5 na MetalDays 2023
Dan žena na festivalu! Po trojici Nervosa je sledilo kar pet brhkih in vokalno nadarjenih pevk, vsaka oblečena v svoje barve. Estrogen se je kar cedil! A ker živimo v moderni dobi, ker se žensk ne sme gledati kot kosa mesa, igračo ali boksarsko vrečo, sem pogled usmeril v ozadje na moško spremljevalno zasedbo, ki je pet Vener spremljala s kitaro, basom ter bobni. Rek, da smo moški z Marsa, je morda res na mestu, saj mi je glasba takoj, ko sem kri preusmeril v zgornjo glavo, delovala prazno. Dobil sem občutek, da je glasba namenjena le podlagi za pevke, da izkazujejo svoje nesporne pevske sposobnosti. Žena je pripomnila: »Ni mi všeč, preveč se šopirijo s petjem in pop zvokom, Nervosa so mi bile bolj všeč«. Če prebivalka Venere z vso krvjo v možganih izjavi kaj takega, kdo sem jaz, da bi oporekal …
Noctem na MetalDays 2023
Planeti so se postavili v konstelacijo Marsa, čas je bil za toksično moško energijo, ki je kriva za vse slabo, kar se je kadar koli zgodilo človeštvu in planetu Zemlji. Black metal ob belem dnevu, na odru pa prižgani dve sveči. Vse za sceno, cenim predanost! Blast beati so zapolnili prostor in čaščenje ženskega telesa je zamenjalo čaščenje teme, zlobe in oh, vsega, kar se ne sme. »In večna luč naj jim sveti« je bila moja prva asociacija prižganih sveč na odru. Ko sem bil majhen, sem šel pogosto z babico k sveti maši in župnik je tako rad ponavljal to mantro. In po sedmi uri zvečer, ko je večna luč svetila, nisem smel več iz hiše, ker se po temi potikajo le roparji in hudobneži. Ti zanimivi otroški spomini so poleg marsovske energije napolnili moje baterije in bil sem nared za enega od mojih osebnih vrhuncev dneva, finskih Wolfheart.
Wolfheart na MetalDays 2023
Wolfheart so moji ljubljenci vse od albuma Winterborn. Ja, klišejska finska zima in vse podobe, povezane z njo (Sonata Arctica, anyone?). A glasba govori sama zase, ni bojazni, da se »šlepajo« na račun porekla. V set je bila vključena celo standup komedija: idejni vodja banda kot tudi pevec/kitarist Tuomas Saukkonen je izjavil, da je danes zelo vroče, posebej če si Finec. In da je bojda izvedel, če začneš circle pit in tečeš v krogu s svetlobno hitrostjo, postaneš človeški ventilator in s tem ohladiš celotno okolico. Začel se je predlagani eksperiment, a ohladitev ni prišla, Tuomasu je nekje odpovedala matematika. Z mojega najljubšega albuma Winterborn so odigrali kar dve pesmici, in sicer Strength and Valor ter The Hunt. Tudi žena je pohvalila bandov zvok ter posredno moj izbran glasbeni okus, češ da za venerine standarde gre za dobro glasbo. Mimogrede, Wolfheart se bojda novembra ustavijo na Dunaju, če mi slučajno še vedno kdo ne verjame, da so vredni ogleda – naj se prepriča na lastna ušesa.
Ravnovesje in harmonija med nasprotnima spolnima energijama je bila ponovno vzpostavljena, zato mi je poredna žena predlagala, da greva na »popoldanski počitek« v avto ali nekam na samo. A ker sem spoštljiv in zgleden zagovornik cancel kulture in imam čut za pravičnost ter načela »moje telo, moja odločitev«, sem jo okaral ter obsodil njeno nespoštljivo vedenje. Alternativno sem predlagal kopanje v Velenjskem jezeru, saj je bila festivalska lokacija dejansko na turističnem kopališču, ki je prijazno ne le metalcem, temveč tudi otrokom (topla voda, nobene deroče vode, prisotni reševalci iz vode, stojnice s sladoledom v neposredni bližini, travnata plaža z možnostjo sence …). Spoštljivo sva se z ženo preoblekla v kopalke, zaplavala v prijetno toplem jezeru in od daleč slišala Thundermother ter kasneje Cro-Mags. Malo mi je bilo žal, da nisem uspel ujeti vsaj nekaj minut vsakega banda, a zavoljo lastnega (duševnega) zdravja sem potreboval krajši premor. Sicer pa, estrogena je bilo danes že obilo, hardcore zabava se pa bo tudi nadaljevala še dolgo v večer.
Terror na MetalDays 2023
Bolečina v moč! Pozitivna agresija! Držal sem pesti, da bi poleg Wolfheart žena prižgala zeleno luč tudi hardcore glasbi, pa četudi nisem ugodil njeni želji o popoldanskem počitku. »Moja prijateljica je na faksu poslušala hardcore,« je rekla. »Ampak zdaj, ko slišim Terror, se mi zdi, da pri njej ni šlo za pravi hardcore, ampak prej za kaj drugega.« Nasmejal sem se in ji na hitro razložil osnovno znanost hardcora. »Hardcore je po domače mešanica punk rocka in thrash metala. Ne tič ne miš.« Verjela je na besedo, kaj pa ji je drugega preostalo ob dejstvu, da je njen mož uradno že skoraj dvajset let Satanov služabnik. Na moje veselje ji je hardcore prijal bolj kot moja vsakodnevna večerna družba v spalnici in sproščeno je začela migati s svojo lepo ritko. Predvsem so se je dotaknila besedila, ki na pozitiven način sproščajo negativna čustva (no, to je eno izmed bistev metala, kajne?). Kot aktivna članica skupine mamic, ki imajo visoko občutljive otroke, je našla zanimivo vzporednico med sporočilom hardcora in njihovega društva. »Zelo mi je fascinantno, da tudi na bolj agresiven, ›moški način‹, pridemo do podobnih zaključkov kot me z bolj ›nežnim, ženstvenim pristopom‹«. Najin pogovor je zmotilo sporočilo z odra: »Drži, smo hardcore in ne metal band, a kljub temu je moja naloga frontmana, da vas spodbujam k miganju! Premaknite osebo poleg vas. A le malo s komolcem, ne pregrobo.« Žena je prižgala zeleno luč terorju. Always the hard way ... (referenca na njihov album).
Biohazard na MetalDays 2023
Do teh gospodov imam mešana čustva. Uničili so mi Brutal Assualt, ko sem kot evforična najstnica čakal na Cynic, a so iz meni neznanega razloga odpovedali nastop in Biohazard so na račun tega lahko podaljšali svoj set. Bil sem besen, kot še nikoli, kako lahko te opice nadomestijo mojstre, kot so Cynic???!!! Ko so se strasti in predsodki do pionirjev newyorškega hardcora umirile, sem s trezno glavo še enkrat poslušal, kaj imajo Biohazard ponuditi. Okej, ni tako bedno, le videospot Sellout je res korak predaleč … Imeli so nemalo tehničnih težav z zvokom, zamujali so glede na časovnico. Tudi globoko v prvih nekaj komadov težave niso pojenjale in vidno nejevoljni basist je z jeznimi pogledi zrl v potencialne krivce. Med komadoma se je zaslišala glasba s Fusion Stagea, kar je bila kaplja čez rob: »Prenehajte s tem hrupom tam, kvarite nastop!« Nekorektno in arogantno, kot se sliši, imel je prav, več o tem spodaj. Na neki točki so tehniki uspeli odpraviti težave in koncert je prešel na višjo stopnjo, vidno se je razpoloženje izboljšalo tudi nastopajočim. Izjavili so, da so veseli, da po 12 letih ponovno igrajo kot originalna zasedba s pevcem/basistom Evanom Seinfeldom. Sem pa res rojen pod srečno zvezdo! Ženo so v primerjavi s Terror začeli dolgočasiti, češ da »so preveč jou jou!« in odšla sva v šotor pogledat band, ki je pred kratkim razjezil Biohazard. It‘s how it is, yo, it‘s how it is!
Temperance na MetalDays 2023
Kot omenjeno zgoraj, je bila ena izmed največjih polomij MetalDays netaktična postavitev Fusion Stagea na skrajni levi od Main Stagea A, saj je vzporedni nastop skupin na obeh odrih motil nastopajoče, predvsem Fusion Stagea s šibkejšim ozvočenjem. Ob vstopu v šotor je bilo prisotnih dovolj ljudi, ki so hip hop hardcoru dajali prednost bolj simfonični in epski obliki metala. Ampak joj in groza! V moja ušesa je prihajala nova zvrst, epski brooklynski hip hop simfonični hardcore metal, kar ni bilo poslušljivo. Temperance so bili vidno nezadovoljni, oba pevca sta imela problem pri petju, ker nista slišala lastne glasbe. Nekako so že z(a)vozili nastop, a jaz sem jo kaj kmalu popihal ven. Na tem mestu konstruktivno-kritično prosim organizatorja MetalDays, naj ponovno razmisli o postavitvi odrov.
Equilibrium na MetalDays 2023
Toliko je bilo govora v zgornjih vrsticah o ravnovesju, a še nič o bandu, ki dobesedno nosi takšno ime. Žal bo pri tem tudi ostalo, saj sem s Fusion Stagea slišal zelo inovativne zvoke in so me vrgli iz ravnotežja, celo tako močno, da sem celoten čas nastopa preživel tam. Z vsem spoštovanjem do fanov Equilibirum. Sem slišal od ljudi, ki so bili prisotni, da je bil vrhunski nastop.
Messa na MetalDays 2023
Pozitivno presenečenje dneva. Osnova Black Sabbath, dodamo malo jazza, ženski vokal tipa Norah Jones, in da se sliši še bolj čudno, kot že je, priložnostne blast beate in thrashy ritme. Česa tako inovativnega že lep čas nisem slišal, zato me je band prevzel in me priklenil pred oder za celoten set. Pevka je z dolgimi črnimi lasmi ob instrumentalnih delih po ozzyjevsko visela na mikrofonu, z rokama na mikrofonskem stojalu in glavo navzdol, da so gosti temni lasje padali proti tlom. Občasno je enostavno pokleknila oziroma se usedla kot v domači dnevni sobi. Vzdušje je bilo okultno doomovsko, imenu banda primerno (messa po italijansko pomeni sveta maša) in na srečo cel nastop nihče ni nastopal na Main Stageu A, da bi motilo izkušnjo. Za tiste, ki iščete kaj svežega, kar ima metalski svet ponuditi, v poslušanje priporočam aktualni album Messe, naslovljen Close.
Kreator na MetalDays 2023
Zadnje note Messe je začel motiti hrup z glavnega odra, če citiram znano mantro fanov »Theeee Creeeeeatoooor has retuuuurned!« Prvič v življenju sem videl Kreator dvakrat na isti turneji med razmikov dveh tednov, zadnjič na Area 53, zato sem bil fasciniran nad repetitivnostjo koncerta, ki mi je v moji večno nemirni glavi porajala številna vprašanja. Danes sem bil mlačen do njihovega nastopa, predvsem po opažanju, da dobesedno kopirajo enak nastop kot zadnjič. Ne govorim o komadih, ampak o komunikaciji s publiko med komadi. Grozljivo se mi je zdelo, kot bi gledal robote, ki so programirani, da opravljajo svojo nalogo. Torej – ali band še sploh uživa v glasbi in »misli resno«? Ali imidž in sporočilo le prodaja kot blagovno znamko? Posledično, kdo je tu nor – band ali publika? To so bila le nekatera od vprašanj, ostala so bila bolj metafizične in psihološke behavioristične narave, s katero trenutno ne bi najedal. V glavnem, identična setlista kot na Area 53, identična odrska predstava za teater. Le produkcija je bila danes bolj glamurozna – dosti več ognja in celo rdeči konfeti, kar je prej kot za thrash metal primerno za otroško rojstnodnevno zabavo ali berlinski gej bar. Ne boste verjeli, spet je bilo treba trikrat zaklicati pred Flag of Hate, tako je veleval naš softverski imprint v možganih. Koncert sicer ni bil slab, moja napaka je bila ta, da sem jih gledal prerano od zadnjega koncerta in me je pomanjkanje človeškega faktorja na odru vrglo iz tira.
Lizzard na MetalDays 2023
Kreator so igrali na avtopilotu, zato sem setlisto poznal vnaprej in med meni nezanimivimi komadi šel pokukat, kaj se dogaja na nesrečnem Fusion Stageu. Slišalo se je nekaj med indie rockom in progresivnim metalom, a na teh frekvencah nisem mogel pristno zavibrirati. Sem pa na levi strani odra opazil dve ženski v transu, ki sta kot druidki med kakšnim ritualom metali svoji telesi na vse strani, predvsem boke, okončine in lase v radiju dveh metrov okoli sebe.
Napalm Death na MetalDays 2023
Nosilci uradno najkrajšega komada v Guinnesovi knjigi rekordov so spet bili pred mojimi očmi. V tem duhu sem, željan večernega počitka in obžalujoč, da nisem sprejel povabila za popoldanskega, ženi šepnil na uho: »Hej, bejbi, veš, da zdržim dlje kot komad Napalm Death?« A njena pozornost je bila na pevcu Marku »Barneyju« Greenwayu, ki je kot šizofren nevrotik norel po vseh straneh odra. V kontrast tej navidezni psihozi je po vsakem komadu govoril vljudno, z lepim lokalnim birminghamskim naglasom. Njegove besede bi povzročale orgazem gorečim antifajevcem in libtardom. Dotaknil se je tematike priseljevanja, splava, osnovnih človeških pravic, pravic živali in tudi zadnje čase vedno bolj obče prisotne tematike o tem, da v resnici peščica ljudi vodi cel planet iz podzemlja. Saj, ne bi se mogel bolj strinjati z večino stvari, ki jih je govoril, a v realnem svetu je pač enostavneje govoriti, kot kaj storiti. Zanimivo je, da je vedno, ko je bilo govora o glasbi, rad uporabljal besedo »hrup« (noise), kot da v ljudeh želi namerno ozavestiti, da je bistvo grindcora ustvarjati hrup. Odigrani sta bili dve priredbi, in sicer Don’t Need It (Bad Brains) ter Nazi Punks Fuck Off (Dead Kennedys). Koncert se je končal z nič kaj ekstremno levičarsko propagando, ampak z zdravo pametjo in vestjo, s katero bi se morda strinjali celo (ekstremni) desničarji: »Pazite nase in na soljudi. Na neki točki v življenju vsi kdaj potrebujemo pomoč.«
Carcass na MetalDays 2023
Žena je od utrujenosti že komirala v avtu, a mi je spoštljivo dovolila, da sem ujel Carcass. Ker sem sprejemal njena čustva in razumel njeno žrtev zame, sva s pogovorom in vzajemnim spoštovanjem vzorno rešila potencialni spor. Ampak, ali se je splačalo? Kot tipičnemu pozerju mi je Heartwork najljubši album od Carcass in komaj sem čakal na kateri koli komad iz tega kataloga. Na moje veselje se je začelo že z uvodom – Buried Dreams! Vsaj na spletnih setlistah no, tu se je slišalo grozno. Dobesedno so pokopali moje sanje. Upal sem na boljši razplet večera, predvsem kar se zvoka tiče. A moje pobožne želje niso bile uslišane, katastrofalen zvok se je nadaljeval še dolgo v peti komad, nakar se je rahlo popravil. Glede na to, da je Najdražja neudobno spala v avtu, jaz pa po do takrat slišanem tudi nisem užival, sem sklenil po kavalirsko zaključiti dan po polovici seta. No love lost ... (referenca na Carcass komad).
