Danes je pa bilo napovedano slabo vreme, dež s sunki vetra in vsem veseljem, ki je posledica našega puščanja dreka po celem svetu in razsipniškem življenjskem slogu. Po opravljenih nujnih službenih obveznostih sem se zapeljal v Velenje, novim dogodivščinam naproti.
Beach Stage/New Forces
11.30–11.50 ZENOTH
12.10–12.30 MASKERATT
12.50–13.10 FATAL ERROR
13.30–13.50 STAR CRYSTAL
01.00–01.20 DIAMOND DUST
01.40–02.00 SNØGG
Main Stage A
13.30–14.00 WHEN PLAGUES COLLIDE
14.40–15.10 DEAR MOTHER
16.00–16.40 THE RAVEN AGE
17.30–18.20 VENOM INC
19.20–20.20 TESSERACT
21.30–22.40 HELLOWEEN
23.50–01.00 BULLET FOR MY VALENTINE
Main Stage B
14.05–14.35 DETHRONE THE CORRUPTED
15.15–15.55 SPIRIT MOTHER
16.45–17.25 WUCAN
18.25–19.15 I AM MORBID
20.25–21.25 MARDUK
22.45–23.45 KADAVAR
Fusion Stage
16.30–17.00 FLESH
17.30–18.00 ARISES
18.30–19.00 CHEMICIDE
19.30–20.10 HELLERUIN
20.40–21.30 CAPRA
22.00–23.00 RUSSIAN CIRCLES
When Plagues Collide na MetalDays 2023
Okusen deathcore za začetek dneva in pospešitev prebave po kosilu. Soparno oblačno je bilo, a nič ni kazalo na dež. Peščica budnih ljudi je uživala pod odrom, a so bili še bodisi preutrujeni bodisi preveč sramežljivi za kaj več od čupanja. Sopara naredi svoje, izgleda. Pevec je izkoristil prisotnost navzočih in čestital svojemu mlajšemu bratcu, kitaristu v beli majici, za dopolnjenih 31 let. Razen grozne sopare in težkega oblačnega vremena ni kaj pripomniti, počaaaaaaaaaaaaasni breakdowni so bili prav prijetni za po kosilu. Ker sem uradno še bil v službi, sem kot pridna čebelica odbrzel do plažnega bara s povezavo Wi-Fi in odslužil svoj dnevni kruh.
Dethrone the Corrupted na MetalDays 2023
Deathcore veselica se je nadaljevala, a z malenkost bolj blackmetalskimi vložki. Kaj prida nimam pripomniti, saj optično med Dethrone the Corrupted in njihovimi predhodniki zgoraj ni bilo kakšne vidne razlike. Breakdowni so slemali po okolici in vlivali strah v kosti tistim zaskrbljenim lokalnim prebivalcem, ki so bili prepričanja, da bo metal festival na degradiranem območju rudnika pospešil pogrezanje krajine (ja, dejansko sem slišal govorice). Evolucija veselice je bila, da je publika namenila bandu circle pit ob poslednjem komadu. Ker sem stal »na polovici med obema glavnima odroma«, mi je bil najbolj zanimiv eksodus množice od enega do drugega odra med menjavo nastopajočih. Ko sem gledal iz te perspektive, sem pomislil, da smo ljudje res tako robotizirani in živimo v svojem malem mehurčkastem svetu ter tunelni realnosti, da me je kar groza. A to pojasni, zakaj (poleg več kot tisočletja religije in nacionalizma) še nimamo letečih avtov in nismo kolonizirali vesolja …
Dear Mother na MetalDays 2023
Začelo se je nabijanje! Po minuti glasbe naenkrat nastopi tišina, ko pevec vljudno pove, da gredo še lulat, nato pa začnejo. »Pet minut, bi šlo? Pojdite tudi vi lulat, če morate, a se prosim vrnite, ne bo vam žal«. Kot bi poslušal lastno mamo. Ime banda mi je, roko na srce, neumno, a kdo sem jaz in s kakšno pravico pljuvam po kreativnosti poimenovanja bandov. Glasbeno bi jih na prvo žogo težko ožigosal, zagotovo je poleg malenkost progresivnih elementov v njih nekaj metalcorovskega (predvsem jokanja v mikrofon namesto kričanja). Popovsko obarvani refreni so verjetno bolj mišljeni za mame kot za očke, kar je pojasnilo mojo ravnodušnost. Zvok je bil na žalost zelo, zelo slab. Zanimivo, da so bili problemi v ozvočenju na festivalu do zdaj očitni izključno na Main Stageu A (Biohazard, Carcass itd.), ne pa tudi na Main Stageu B.
Spirit Mother na MetalDays 2023
Mama je sonce vsakega otroka, vsaj kar se danes tiče imen bandov. Mlad band iz Kalifornije, ki bolj kot na metal prisega na neko varianto progresivnega rocka iz 70. (za ljubitelje glasbene opreme: na odru so nostalgijo 70. potrjevali ojačevalci Orange) z dvema violinama, je bil na krstni turneji po Evropi. Malo so se mi smilili, saj se je publika občutno zdesetkala, glede na današnji metalcore/deathcore program je bil izbor glasbe res malce neroden in neprimeren. Glasba sama po sebi sploh ni bila slaba, pevec poje, kot da bi imel vneto grlo in bi lizal Septolete, violinistki ustrezno začinita glasbo in ji dasta svojevrsten pečat, a čas in prostor nista bila najbolj primerna, da bi seme padlo na plodna tla. Ker je žena, ki jo ljubim in spoštujem, ostala danes doma, sem si drznil pred odrom med Spirit Mother igrati z rdečo napihljivo žogo z dvema navihanima mladenkama. Ker sem vedno pristaš kreativnih ljudi in idej, ki so na prvi pogled nore in nekonvencionalne, sem sklenil, da bom dal doma ponovno priložnost poslušanju Spirit Mother.
The Raven Age na MetalDays 2023
AC/DC intro (Shoot to Thrill) je naznanil začetek dobe krokarja. Po dolgem času končno spet malo power metala. Krokar je s sabo prinesel sicer prve dežne kaplje, a pogumnih bojevnikov to ni niti malo motilo. Prepevali so melodične powermetalske klasike, kot na primer komad z zglednim krščanskim naslovom Forgive and Forget. Ko bi moja babica vedela, kakšnega zglednega katolika je vzgojila, ves čas, investiran vame z večno lučjo, in obiski cerkve so se obrestovali. Dež se je ojačal, kar je v nasprotju z zdravo pametjo vrle bojevnike le še bolj opogumilo za krokarski pit in prešerno so se vrteli v krogu, da bi po indijansko odgnali dež. Ponosen sem nase, da sem kljub tradicionalni nenaklonjenosti power metalu dal Londončanom priložnost in na trenutke celo pristno užival. Še bolj so pa uživale moje dekline s koncerta Spirit Mother, ko so se v ozadju na travniku ŠE VEDNO žogale z rdečo žogo.
Ulilo je kot iz škafa, ravno ko sem se olajšal na pisoarju. Hitel sem do varnega območja pod streho in na poti srečal damo v stiski, ji ponudil zaščito v obliki dežnika ter jo pospremil na varno do njenega šotora, v katerega me ni povabila. Koliko dobrih del na tem svetu ostane nepoplačanih … Nekje sem prebral, da je smisel življenja biti prijazen do ljudi. Mogoče sem ji zato pomagal. Ne vem, življenje je polno nerazjasnjenih skrivnosti.
Flesh na MetalDays 2023
Ob odhajanju od rešene dame sem zavil k Fusion Stageu, saj je edini nudil streho nad glavo. Dež je šel na roko, oziroma da uporabim še boljšo besedno zvezo, je bil voda na mlin nastopajočim Flesh, saj so se vsi poskrili na suho. Glasbo bi opisal kot »power metal ima zunajzakonsko afero s tradicionalnim heavy metalom, a upajmo, da speed metal mož ne izve, da sem ga varala«. Da ne dolgovezim, poslušajte raje komad Easy Rider, Heavy Striker za boljšo predstavo, ki pa ga ob pisanju teh besed ne morem najti na spletu. Ojoj, kako grdo so se trgali oblaki, ko sem pokukal iz šotora. Škoda, da Slovenci nimamo ustreznice za »dežuje pse in mačke«.
Wucan na MetalDays 2023
Hudobni dež je spral več kot polovico setliste nemških Wucan, ki po kitajsko pomeni »kosilo«. Očitno je danes »70s retro« dan: prej Spirit Mother, zdaj Wucan, zvečer Kadavar. Trikrat dnevno sedemdeseta, ravno toliko, kot naj bi imel zdrav človek obrokov. Ponovno je na vokalu in v prvih bojnih vrstah sijala ženska – mislim, da je festival vreden hvale vseh feminističnih društev tega sveta. Če bi ustvarjalci filma Barbie videli enakopravnost spolov na MetalDays, bi bili verjetno sposobni ustvariti boljše sporočilo od skropucala, ki je prišlo na platna (če bi bil snežinkica, bi se dejansko počutil užaljeno, v kakšni luči film predstavlja moj spol in meče v isti koš vse nas, nizkotne patriarhalne moške, ki poslušamo butt rock ali bro country in svojo vrednost črpamo iz poniževanja žensk; enako dvomim, da bi film prijal gorečim feministkam). Nazaj iz sveta Barbie pred oder – karizmatična pevka, ki je bila poleg te klasične vloge še flavtistka, kitaristka in upravljavka teremina, me je prepričala, da se po festivalu podrobneje pozanimam o bandu in nadoknadim okrnjeno setlisto. Res škoda, da niso imeli več časa, da bi pokazali svoje sposobnosti. Eden zadnjih komadov, ki je zelo reprezentativen, je Fette Deutsche (»vroč/simpatičen Nemec«) in ga nudim v poslušanje vsem Wucan devičnikom. Skrajšani nastop ni uspel uničiti intenzivnosti nastopa, saj je band res iz kurčeve situacije poskušal potegniti največ in se predstaviti v najboljši luči. Podobnost z Jethro Tull je nedvomna, Ian Anderson (vlečni konj banda, tako rekoč), bi bil ponosen.
Arises na MetalDays 2023
Če je šlo vreme predhodnikom Flesh na Fusion Stageu na roko, je bilo našim južnim sosedom prej v škodo, saj se je v šotoru, kjer so igrali, po končanem nalivu dobesedno dvigala megla. Posledično sta bila v prostoru visoka vlaga in slab zrak. Premočenost od naliva in radovednost, da si pobliže ogledam Wucan, sta pripomogli, da Arises nisem posvetil preveliko pozornosti. V osnovi so mi delovali kot poklon As I Lay Dying, tudi nastop je bil energičen in tej primerjavi primeren. Upam le, da ni nihče od njih naročil uboja žene ali kako že gre ta zgodba s Timom.
Venom Inc. na MetalDays 2023
Gospodje so verjetno zaradi slabega vremena zamujali na oder dobrih deset minut. Kdo jih ne pozna, izumitelji proto black metala osebno. Stara šola svoje vrste, celo komad Black Metal sem, mislim, slišal. Če sem malce piker, so Venom Inc. bolje igrali glasbo stila Motörhead kot prejšnji teden Phil Campbell s sinovi v Tolminu. Na tej točki sem že tolikokrat omenil dež, da mi je zmanjkalo izraznih sredstev, s katerimi bi poudaril to dejstvo. Dež, dež, dež, večji kontrast vremenu prejšnjega dne ne bi bil možen. Premočeni čevlji in nogavice so me začeli izredno motiti, zato sem sklenil žrtvovati do tri komade, da sem pohitel do avta zamenjat mokro obutev s suhimi škornji v prtljažniku. Taktično sem se preobul v avtu, in ravno ko sem bil nared za šprint pred oder, se je ploha okrepila do te mere, da mi je sfižila prvotni načrt in sem konec nastopa pričakal v avtu.
Chemicide na MetalDays 2023
Tek od avta direkt na thrash z bevskajočimi vokali pod varno šotorsko streho mi je, hm, vzbudil tek do agresivne glasbe. »Se zabavate, Metal Daysssss?« se je glasilo vprašanje. Maloštevilna publika (iz očitnih vremenskih razlogov) je ubogljivo pritrdila. Vsaj megla iz šotora je izginila, za razliko od prejšnjega nastopa se je dalo ponovno normalno dihati. Dramatično bi pripomnil, da je Velenjsko jezero absorbiralo vso jezno energijo glasbe ter postalo še bolj razburkano in nestanovitno. Nadaljevanje izročila stare šole z »inverznim Lemmyjem« (namesto mikrofona nad svojo telesno višino je imel pevec mikrofon pod sabo, da je bevskal sklonjen) in zastavo rodne grude Kostarike je bila topla popestritev žalostnega vremena. Veliko ljudi je za njih verjetno slišalo prvič, a so se vseeno naučili refren ene izmed pesmi in sodelovali v IN-DOC-TRI-NATI-ON! Kakšna sreča, da thrash prisega na intelektualno nezahtevna besedila, kajne?
I Am Morbid na MetalDays 2023
Zaradi stopnjevanja vse obilnejšega deževja so bili primorani odpovedati nastop. Jaz, metalski pudelj, pa sem se skrival na območju VIP na suhem in gledal neprivilegirane uboge pare, kako jih moči dež.
TesseracT na MetalDays 2023
Dež ni in ni pojenjal (priznajte, da vam grem s tem nenehnim omenjanjem dežja že močno na k***), kljub temu so Tesseract dobili zeleno luč za nastop. Verjetno zaradi geografske postavitve Main Stagea A, ki je bil za pravi kot obrnjen v drugo smer kot Main Stage B (glej zgoraj I Am Morbid), ki je bil smeri padavin bolj neposredno izpostavljen. Pred nastopom je v prvi vrsti pralo kakšnih deset fanatičnih fanov in vesel sem za njih, da je bila njihova vera v nastop povrnjena. Po prvih djentovskih dražljajih in po mojem skromnem mnenju bolj radiu prijaznemu zvoku kot Periphery se je počasi, a vztrajno začela nabirati publika. A ne prav dosti, vsaj ne v primerjavi z dnem prej. Prizorišče je bilo razmočeno, prek velikih luž se je prebil le nekdo, ki je mislil vnaprej in si spakiral gumijaste škornje ter si jih obul med nastopim Venom Inc. za vsak slučaj. Band se mi je zasmilil, saj jim je neugodno vreme zagotovo odžrlo publiko, ki so zavetje poiskali v enem izmed bližnjih šotorov. Ploha je bila, če je bil človek ustrezno opremljen s pelerino in vodoodporno voljo, znosna in TesseracT so na koncu vendarle poželi aplavz, celo zagrmelo je njim v poklon.
Helleruin na MetalDays 2023
Sreča opoteča. Če je usoda odžrla publiko TesseracT na račun vremena, jo je pa podvojila Helleruin, ki so vzporedno igrali na Fusion Stageu. Šotor je bil poln do te mere, da me je spominjal na kakšno vaško žurko, kjer bi igrali, po besedah mojega očeta, 90 % Slovencem ljubi narodnozabavni ansambli in prepevali besedila o lizikah, mleku, hlebčkih, brizgalnih brizgah in podobnih prispodobah, nad katerimi bi se zgražali vsi Barbie feministi. Nekaj veselih pijančkov, verjetno francoskega porekla, je ležalo po suhih tleh šotora, da je bil kar izziv prebiti se v prve vrste, ne da bi koga pohodil. Kot rečeno, kot lokalna žurka v moji, prelepi vasi domači. V prvih vrstah so plesale tri blackmetalske čarovnice v transu, ene izmed njih se celo spomnim izpred odra Tolminatorja. Če odmislim okolico, je bila glasba OK, je vsaj malo zapolnila praznino, ki so jo pustili odpovedani bogovi praznine I Am Morbid.
Marduk na MetalDays 2023
Satan je bil usmiljen in je omogočil nemoteno nadaljevanje programa. Pristopil sem k odru in poslušal, kaj so imeli povedati Marduk. Res si nisem mislil, da bo tako težko pisati o bandu, ki sem ga v živo videl pred približno dvema tednoma. Na odru je bila skoraj identična predstava kot pred kratkim na Area 53. Ampak za razliko od Kreator predstava ni bila robotsko srhljiva iz sledečih razlogov: prvič, Kreator sem kot najstnik malikoval kot bogove, Marduk ne toliko, in zato sem imel bolj čustven pristop do Kreator. Drugič, Marduk so, po mojem skromnem mnenju, v svoji karieri svoj zaščitni glasbeni stil spremenili manj kot Kreator, in če se malo grdo izrazim, so v tem oziru bolj monotoni, zaradi česar sem med samo izvedbo koncerta opazil manj razlik. Tretjič, Marduk so redkobesedni v komunikaciji s publiko in manj težijo z mosh piti in vihtenjem zastav sovraštva (Na tri! En, dva, triiiii!). Če dam vse to pod skupni imenovalec, so mi Marduk izpadli bolj avtentični in manj tržno naravnani – dejansko »true« metal v primerjavi s »tr00« metal Kreator. Pred oder so kapali ljudje, opremljeni z dežniki, saj Marduk pač ne zamudimo le zaradi slabega vremena. Malo za šalo, malo zares, imel sem občutek, da je odpoved I Am Morbid pustila pečat na dogajanju, in ljudje res niso želeli ponoviti podobnega scenarija in se naužiti vsaj malo glasbe na tem bolj zlobnem spektru metala.
Capra na MetalDays 2023
Ker je bila moja doza black metala zvrhano polna (na prijeten način), sem pokukal na Fusion Stage. Capra se mi je zdelo smešno ime, saj namiguje na vse, povezano s picami in kulinariko. V realnem življenju je pa to ameriški hardcore band z zelo energično pevko, ki po vokalu daje vtis (še bolj) jeznega in bevskajočega Zacka De la Rocha, pevca Rage Against The Machine. Kot celota bi band sonično primerjal z Walls Of Jericho in Converge, ki koketirajo s crossover thrashem. Saj, pevka je nosila majico Municipal Waste, kar nekako potrjuje moje razmišljanje. Šel sem v prve vrste, pozabil na vreme in se prepustil hardcoru, danes je bila to tako zadnja priložnost za kaj takega. Ko bi le stereotipna Barbie videla, kaj pomeni empowerment.
Helloween na MetalDays 2023
Velika oranžna buča, tipična za noč čarovnic, je sijala z odra, optično je bila zanimiva pogruntavščina, saj je delovalo, kot da bobnar sedi v notranjosti buče. Legende nemškega heavy metala, le kdo jih ne pozna. Temu primerno so obiskovalci ocenili, da vreme ne bi smelo imeti vpliva na obisk pred odrom. Zelo komunikativen pevec me je razveselil, tista pristna komunikacija, ne le vnaprej naučeni monologi. Pohvalil nas je, da vztrajamo na dežju, on baje ne bi stal tam spodaj le zaradi tega, da bi slišal Helloween. Prvič se je tudi zgodilo, da je neki band omenil tudi Wacken, kjer so se ljudje že praktično utapljali in je bila celotna izvedba pod vprašajem. Band je izrazil zaskrbljenost nad situacijo, saj naj bi čez dva dni igrali tam. Po ganljivem uvodu je sledila napoved zelo umestnega komada (You got the) Power. Vzdušje je kljubovalo zunanjim dejavnikom in slišali smo večino trdih klasik, ki jih je band pridelal v bogati karieri.
Kadavar na MetalDays 2023
Odločil sem se, da iz službene novinarske obveze ostanem še na tretjem dnevnem obroku sedemdesetih. Smešno, da je organizator načrtoval takšne tematske dneve: včeraj hardcore, danes 70-ta, v petek göteborški death metal itd. Kadavar so moji stari znanci z odrov, a vsakič, ko jih vidim, imajo kot kolektiv manj las. A nič manj dostojanstva in elana. Priznam, da me je intenziven dan že dodobra utrudil in možgani so počasi že preklapljali na avtopilota. V tem duhu sem se varno postavil ob bok odra in prisluhnil prvim komadom. Nekako nisem bil s srcem pri stvari, zato sem sklenil, da grem nekam na suho, se usedem in od daleč spremljam še komad ali dva.
Nisem zdržal do konca (that’s what she said). Če ne bi bilo dežja in ne bi bil premočen in prezebel in ne bi imel zjutraj ob sedmih službe in ne bi imel otroškega veselja in vriskanja cel dopoldan in ne bi bil tu z avtom in bi lahko pil ali se drogiral s čimer koli drugim in če bi imel ob sebi kakšno spolno nevtralno družbo (magari Barbie ali Kena brez genitalij) in ne bi bil tako star in dolgočasen in ne bi racionaliziral z izgovori, bi verjetno ostal še na Bullet For My Valentine in Russian Circles. Iskreno se opravičujem vsem, ki ste fani bandov in ste bili prikrajšani za poročanje s fronte. Sem pa zato naslednji dan vprašal znanca, ki je ostal na obeh bandih, kako je bilo, in dobil kratek in jedrnat odgovor: »V redu!«
