Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

9. 7. 2019

Mosh Beach Party: Whitechapel / Morywa

Gala Hala, Metelkova, Ljubljana / 6. 7. 2019
Avtorica: Tina Urek

Leto se je obrnilo, poletje je dobro potrkalo na vrata in prišel je čas za tradicionalni Mosh Beach Party. Koncertni dogodek, na katerem pridejo na račun vsi ljubitelji deathcora, metalcora in podobnih modernejših ritmov. Letos sta nas Dihurčka zelo razveselila, saj sta v Slovenijo prvič pripeljala ameriške legende deathcora – Whitechapel, za več kot odlično ogrevanje pa so poskrbeli domači groove/djent/core pobeci Morywa. Ti so, v prenovljeni zasedbi, precej aktivni na sceni in vedno bolj dokazujejo, da si zaslužijo mesto med boljšimi bandi, ki jih naša kokoška ponuja. Pa pojdimo lepo od začetka.

Malo pred 20h smo se z družbo željni piva in dobre glasbe primajali na Metelkovo, ki je bila precej bolj prazna, kot sem je bila navajena. Resda zadnjih pet let veliko redkeje zaidem tja kot pa v študentskih letih, pa vendar sem pričakovala malo več navdušenja že pred samim koncertom. Kljub temu, da smo redno spremljali radarsko sliko in upali, da nas bo dež spregledal, smo kar kmalu ugotovili, da je koncert prestavljen v Gala Halo. Med pitjem prvega piva in psihičnimi pripravami na peklensko vročino v dvorani je čas tiktakal s svetlobno hitrostjo in kar naenkrat so bili Morywa na odru. Ko smo res malo pred pol deveto odšli v dvorano, so ti že igrali. Nisem prepričana, ali sem zamudila prvi komad ali prišla ravno med izvajanjem tega, bilo pa mi je kristalno jasno, da se bodo časovnice držali do sekunde natančno. Ob naročanju grlene osvežitve se je za mano dvorana tudi malo bolj zapolnila, še vedno pa sumim, da je bilo kar nekaj ljudi raje zunaj. Žal se ne zavedajo, da so zamudili odlično skupino.

Morywo sem nazadnje videla v stari zasedbi, ko je na mestu vodilnega stal še Peter Gologranc, za bobni pa sedel Luka Zagoričnik. Sicer sem bila tudi takrat precej zadovoljna z videnim in slišanim, tokrat pa so me prepričali še toliko bolj. Ne bomo označevali, kdo je boljši in kdo slabši, pa vendar se čuti, da tokrat zasedba diha tako kot mora. Peterica na odru deluje zelo suvereno in vse slišano je bilo odigrano zelo usklajeno, z izjemno močno energijo – kolikor je je pač majhen oder ponujal. Z odigranimi točno desetimi komadi so nam fantje predstavili nekaj starega ter nekaj novega in z nami groovali, djentali ter nas odlično pripravili na ameriške zverine. Tukaj pa se vseeno moram obregniti na zvok pri Morywi. Sicer sem večino časa stala na levi strani odra, ampak tudi ob občasnem premiku proti sredini sem pogrešala bas. Bobni so se slišali odlično – malo v šali, malo zares, je bil vokalistov komentar, da je bobnar ravno prišel iz bazena, povsem primeren (verjetno ni potrebna razlaga, da je bilo v dvorani ekstremno vroče in smo ob koncu Whitechapel vsi izgledali, kot da smo prišli izpod tuša). Že na samem začetku je bilo čutiti izjemno energijo in zopet je bilo potrjeno, da dober bobnar dvigne zasedbo na višjo stopničko. Tudi kitarista sta svojo nalogo opravila odlično in sprememba, da vokalist opravlja samo delo vokalista, je bandu dobro dela. Kakor pa sem omenila že prej, sem pa želela malenkost bolj slišati surovost basa, vendar žal ni bilo tako. Fantje so nam tako v dobrih 45 minutah odigrali sledeče komade:
(intro) Wreck, Bodishva, Fracture, Sinus, 7 Masks, Mind Labirynth, Blind Truth, Phantoms, Womb, Goddamned.

Ko so Morywa zaključili, je sledil hiter obisk merch standa, kjer me je presenetila cena podpisanega novega albuma vodij večera – borih 10 €. Če se ne motim, ste dobili izdajo domačinov za 5 €. Morda samo za razmislek tistim, ki svoje prve izdelke v obliki slabo posnetega EP-ja prodajajo za več kot 5 €, ali pa albume, posnete v kletnem studiu, za 15 €. Ob pitju nove doze mehurčkov in hranjenju duše z debato o tem in onem festivalu nas je zopet pregnal čas in v razgreto dvorano sem prišla med igranjem prvega komada Whitechapel.

Ameriški sekstet, ki je letos izdal album The Valley, nam je z dotičnega predstavil štiri komade, ostalo pa je bil lep nabor best of. Ja, vem, da je beach party, vem, da ste prinesli s sabo žoge za plažo, in vem, da je bilo vsem vroče. Še vedno pa mi ni jasno, zakaj za vraga se vam zdi izjemno zabavno vreči pivo na oder, ki je že tako majhen za šest glasbenikov. No, nekemu verjetno dobro opitemu »gospodu« se je to zdelo čisto OK. In tako smo lahko že po odigranih zgolj dveh ali treh komadih čakali skoraj 10 minut, ker je bila potrebna menjava opreme, ki se je zmočila. Well done. Vsa čast tudi tistemu, ki se je odločil v tej gužvi stagedivati in potem nositi posledice padca, ko ga je eden izmed članov ekipe banda potisnil z odra. Kapo dol. Po začetnih tehničnih težavah se je peklenska zabava nadaljevala. Peklenska zgolj zaradi vročine, energija je bila namreč izjemna. Sama sem tokrat Američane videla prvič in moje navdušenje nad njimi je bilo iz minute v minuto le še večje. Phil Bozeman je dokazal, da je eden izmed vodilnih vokalistov na tej sceni, pa naj bodo to growli ali pa odlični clean vokali pri komadu When a Demon Defiles a Witch. Gostujoči bobnar Alex Rüdinger (27-letni terminator, ki je igral z Revocation, The Faceless, Threat Signal, Monuments in drugimi) je bil prav tako velika paša za oči in ušesa, njegov set pa je tako ali tako zavzel dobri delež odra.

Šesterici je publika jedla iz rok. V že tako nabiti dvorani smo se stiskali, da se je lahko spredaj odvijal še mosh pit. Ob tem stiskanju in pavzami sem v bližini slišala tudi hrvaške in italijanske debate, kar je tudi potrdilo mednaroden obisk koncerta. Če smo že pri obisku – ja, bil je kar dober, po pravici povedano pa sem pričakovala razprodan dogodek. Med obiskovalci sem pogrešala kar nekaj stalnih obrazov, ki so sicer prihajali na deathcore/metalcore zadeve, tokrat pa ne vem, ali so se ljudje ustrašili dežja, majhne dvorane ali jih je ustavil kakšen drug festival, morda celo Metaljot Raspaljot, ki je potekal dan prej v Laškem. Zasedba je odigrala 14 komadov, kar je naneslo zgolj dobro uro koncerta in malo po pol enajsti uri je bilo vsega že konec. Nekateri obrazi so bili vidno razočarani, spet drugi navdušeni, a še vedno z željo po še. Sama sem bila kar med slednjimi kljub temu, da so Whitechapel odigrali vse tisto, kar sem želela slišati. Od legendarnega I, Dementia pa do Our Endless War, Let Me Burn in The Saw is the Law. Ko enkrat vidiš band takega kova, pri katerem zelo težko najdeš napako in je v živo vse slišati še veliko bolje kot na albumih, se tvoja pričakovanja kar naenkrat zelo zvišajo. Odlična setlista je bila sledeča:
Brimstone, Forgiveness is Weakness, Black Bear, The Void, Mark of the Blade, Elitist Ones, Make it Bleed, I, Dementia, End of Flesh, Father of Lies, When a Demon Defiles a Witch, Let Me Burn, Our Endless War, The Saw is the Law.

Če potegnem črto pod vsem, je bil dogodek odličen. Phil Bozeman je še vedno velika paša za oči in ušesa, Morywa so svojo nalogo opravili odlično, publika je bila odlično razpoložena, obisk pa tudi takšen, da smo v dvorani kljub vsemu lahko dihali. Kako bi bilo, če bi nam bilo vreme naklonjeno in bi se dogodek odvil na letnem vrtu, lahko samo ugibamo, vem pa, da bi bila velika napaka, če se kljub vsemu koncerta ne bi udeležila.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
9. 8. 2020Dickless Tracy / Morywa / Galerija
3. 12. 2019Winter Days of Metal 2019, 2. dan / Reportaže
9. 7. 2019Mosh Beach Party: Whitechapel / Galerija
3. 10. 2011Whitechapel / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj