Possessed / Vapor / Bezdan / Serpentslain / Stoic Suffering / Matt Miller

Kaj je bilo prej: kura ali jajce? Tako kot ni nekega pravega odgovora na to večno dilemo, tako je tudi težko določiti, kateri band je dejansko »iznašel« death metal. So to bili Possessed s svojim zvokom in drugačnim pristopom do thrash metala ali Death kot nekakšni kralji tega žanra? Daleč od tega, da bi želel na tem mestu iskati odgovor na tako težka vprašanja. Po drugi strani pa mi ni bilo težko reči »Da«, ko se je pojavilo vprašanje o obisku koncerta kultnih Possessed. Očitno je podobno razmišljala večina hrvaških metalcev, medtem ko sem nekoliko večji obisk zapriseženih (death) metalcev iz Slovenije kar pogrešal. Je pa res, da bodo Američani letos poleti nastopili na dveh največjih evropskih festivalih, ki jih redno obiskujemo tudi Slovenci, tako da morda tiči razlog o slabšem obisku koncerta tudi v tem.

No, sicer pa vsak zase ve, kako najraje preživlja svoj prosti čas, zato nikakor nočem pridigati o tem, kaj je treba ali kaj se mora. Tisti, ki smo se odpravili v zagrebško Močvaro, smo pričakovali takšno časovnico:

18.00 vrata
18.30–19.00 Matt Miller
19.15–19.45 Stoic Suffering
20.00–20.30 Serpentslain
20.45–21.15 Bezdan
21.30–22.00 Vapor
22.30–23.45 Possessed

Hja, pričakovanja so eno, realnost pa je mnogokrat drugačna. In tako se je zgodilo, da sva s kolegom kljub skoraj dvourni zamudi glede na predhodno objavljeno časovnico še zmeraj prišla točno na koncert in ujela vse bande. Pri organizatorju nisem poizvedoval, kje se je zalomilo, a na koncu se je začela živa glasba ob osmih zvečer.

Po planu smo najprej gledali in poslušali band Matt Miller. Pri tem gre za enočlansko zasedbo, za katero stoji Matt Miller, ki v živo sodeluje z bobnarjem. Matt Miller je ustanovil svoj band in začel z ustvarjanjem progresivnega death metala leta 2020 in od takrat izdal že pet celovečercev in nekaj drobiža. Ker sem se minuli teden v živo sploh prvič srečal s tem projektom, težko tako na prvo žogo sodim o kakovosti, lahko pa povem, da tako mene kot kolega Matt Miller ni kaj prida prepričal. Progresivni del je bil enostavno preveč nasičen in solažam je manjkala vsebina. Pozitivno so izstopali klasični deathmetalski deli, kjer sta hitrost in agresija prišli drugače do izraza.

Zaradi zamude sta imela prva dva nastopajoča samo 15 minut časa za predstavitev. Ko sem se v drugo vrnil v dvorano, je na odru spet stal Matt Miller. Tokrat z drugo kitaro in tremi pajdaši namesto samo enega. Programsko je bil na vrsti deathcore, ki je bil še vedno redki publiki pod odrom vidno bolj pisan na kožo. Nekaj več melodike in neposrednejši pristop sta celo ustvarila manjši moshpit, ki pa se zaradi kratkega nastopa sploh ni razvil do konca. Pozitivno mi je v oko padel pevec zasedbe, ki se je v ritmu glasbe zanimivo pozibaval z ene noge na drugo in nasploh s svojim grlom proizvajal kar brutalne zvoke. In če se morda zdaj kdo sprašuje: ne, ne vem, ali je bil bobnar tudi isti kot pri prvem bandu.

Ob devetih je bilo konec krajšanja časovnice za predskupine, Serpentslain so imeli na voljo celotne načrtovane pol ure. Po zaključenem knajpanju je bil ponovni prihod v dvorano že težji, saj je več ljudi v dvorani pomenilo tudi še višje temperature. Medtem ko je bil zrak zunaj ob reki dokaj svež in hladen, je bilo v notranjosti dvorane pravo nasprotje. Po drugi strani pa je to samo pomenilo, da bandom ni bilo treba ogrevati publike, saj smo bili takoj ob vstopu v dvorano vsi že vroči. A Zadrčani Serpentslain so publiki, ki se je vedno bolj razživela, tudi glasbeno bolj ustrezali. S svojim melodičnim death metalom so ustvarili vzdušje, ki je nakazovalo, kako zna biti stanje pod odrom ob nastopu glavnega banda. Hkrati pa so kot prvi domačini večera tudi dodobra izkoristili prednost domače publike, pred katero so se predstavili tako rekoč s celotno diskografijo. Ker ta obsega samo en dolgometražec, demo in single, je jasno, da so bili Zadrčani osredotočeni na album Age of Verdict iz leta 2020. Kot rečeno niso izpustili najnovejšega singla Merging the Void izpred dveh let, medtem ko je zaključek pripadal demo posnetku Forged in Hatred s komadom Precise Annihilation.

Kot drugi domačini oziroma prve zvezde večera so nastopili Bezdan. Z glasbo od Bezdan smo se pomaknili v času nazaj, njihov black/thrash metal z močnim speedmetalskim pridihom spominja na zlata osemdeseta, nenehni tempo bandovih viž pa je pod odrom ustvaril pravo norijo. Naenkrat sta bila množično na sporedu stage diving in crowd surfing, o kakovosti Bezdan oziroma tako rekoč hrvaških Hellsword pa sva si bila enotna tudi s kolegom. Najbolj sta me navdušila komada Sacrificial Death in Infernal Howls, ki se oba podobno začneta z visokim krikom, preden te povozita z odličnim kitarskim delom. Žal nobenega od omenjenih komadov ne najdem na nobenem bandovem seznamu, zato predvidevam, da sta še neizdana oziroma nova. Če ne, bom vesel, če me kdor koli od vas popravi. Sicer pa je zaključek pripadal komadu Satanska Kurva, ki je tudi pravi rokenrol rušilec stare šole.

Ura je že bila okoli pol enajst, ko so nastopili Vapor. Pri Vapor gre za thrash/groove metal kvartet iz ZDA. Zasedba je od 2004 do 2022 obstajala pod imenom VX36 in izdala dva celovečerca, enako število teh pa je posnela od lanske spremembe imena. In če sem pevcu pravilno sledil (beri: si pravilno zapomnil imena komadov), so Američani zaigrali samo komade z albumov, ki so nastali pod novim imenom. Med temi so mi v pozitivnem spominu ostali Nightmare ter Times in Turmoil z letošnjega ploščka Mass Mortality in Looking Through the Eyes of a Dead Man z lanskega A Violent Existence. Sploh slednji že takoj na začetku pritegne z nalezljivim groovom, ki se »vleče« do konca komada.

Saj več ne vem, koliko je bila ura, ko so začeli Possessed. Menda je bila nekaj čez pol polnoči. Vročina se je že približala stopnji »neznosno«, tako da je bila pogosta tema nagovorov Jeffa, ki tudi ni več vedel, kako se še ohladiti. A za sprednjo polovico dvorane vročina nikoli ni bila problematična, tam se je norišnica v obliki moshanja, stage divinga in crowd surfanja nadaljevala. Načeloma nič posebnega, pravite. Ja, načeloma res. Pač vroče je bilo, igral se je death metal in zato so ljudje pač noreli. Ampak to v dvorani, ki ni dosti širša od Orto Bara in nič dosti višja od K4, zaradi česar ne čudi, da se je do konca koncerta marsikdo umaknil skozi stranska vrata na »hodnik« in od tam opazoval dogajanje na odru. To pa je bilo dokaj predvidljivo in znano, kajti če lahko verjamem objavljenim setlistam na spletu, band povsod nastopa z istimi komadi, le tu in tam glede na dolžino celotnega nastopa kakšnega izpusti. To sicer ni kritika, le opazka. Načeloma mi za to okoliščino ni bilo mar, saj sem že vnaprej vedel, da bom slišal večino svojih najljubših komadov, kot so No More Room in Hell, Pentagram, Fallen Angel, The Exorcist (moj daleč najljubši) ali klasiko Death Metal. Žal mi je bilo edino za Shadowcult, ki ga je band tokrat preskočil. A roko na srce … Res nisem prepričan, ali bi v tistem »peklu« dejansko zdržal vseh načrtovanih 17 komadov. Nekoliko več kot eno uro trajajoč koncert je bil v kombinaciji s pozno uro tako vsaj zame več kot dovolj za ponovno snidenje s Possessed, ki sem jih pred tem gledal samo enkrat, in sicer konec leta 2016 v našem Kinu Šiška. Po petkovem druženju z bandom upam, da ni bilo zadnjič.

Medtem ko si je Jeff po koncertu kar na odru vzel čas za fotografiranje, podpisovanje in krajše pogovore z vsemi, ki so si tega želeli, medtem ko so ostali glasbeniki tega že zapustili, sem se tudi sam kmalu odpravil proti izhodu, avtu in domu. Ob zadnjem pogledu proti merchu s skrajno sprejemljivimi cenami majic po 25 evrov sem ponovno pomislil, kako old school metal večer je bil za nami: zamujanje, old school metal, vročina, a vseeno povsod dobra volja. Več tega! Na kar pa ne bo treba dolgo čakati, saj 8. avgusta v zagrebško Močvaro pride gospod David Vincent s svojimi I Am Morbid na praznovanje 30. obletnice albuma Covenant.