Running Wild / Rebellion

Nekako je pri Running Wild že v navadi, da se po vsakem albumu odpravijo na krajšo turnejo, pri kateri pa v nobenem primeru ne prestopijo meja domače Nemčije. Ker se nobeden od zgoraj navedenih dejavnikov ni izneveril tudi v primeru The Brotherhood albuma in turneje, smo ravnali po principu “če ne pride gora do Mohameda, gre Mohamed do gore” oziroma “če ne pridejo Running Wild k nam, gremo mi k njim”. Najbližji koncert je bil v Kaufbeurenu, malem mestu nekoliko naprej od Münchna.
Nemci so vedno prekleto točni. Ob osmih so na oder prišli Rebellion. To je band bivšega Grave Digger kitarista Uwe Lulisa, letos pa so izdali svoj prvenec Shakespears Macbeth (razlaga naslova ni potrebna, kajne). Če je ta album nekoliko nad povprečjem dandanašnjega power metala, pa je bil njihov nastop polomija. Popolna. Komadi z albuma so zveneli prazno, neizrazito in nezanimivo. Glavni vzrok bo v tem, da so morali vse razen osnovnih instrumentov za turnejo gladko črtati. Ostalo je bore malo. Njihov trud, da bi koga izmed publike premaknili vsaj za centimeter je izpadel kot boj z mlini na veter, povrh vsega pa so v to udejstvovanje vložili vsaj 90% na odru potrošene energije. Nekaj živahnosti med publiko se je zgodilo med igranjem komadov, ki so Lulisu ostali kot zapuščina Grave Digger (vrhunec vsega je bil jasno da Rebellion). Ti so seveda zveneli nekoliko boljše, pevcu Michaelu Steifertu pa je poleg napihovanja uspelo do neke mere oponašati Boltendahla.
Stari nemški gusarski mački pa so seveda vse prej kot razočarali. Pompozno so začeli že s samim uvodom, kateremu je sledil popoln nastop. Poskrbeli so tudi za dobro mero pirotehnike, bliskalo in grmelo je skoraj pri vsakem komadu, do konca koncerta pa smo lahko uživali (ali pa tudi ne) ob vonju smodnika. Rock ‘n’ Rolf je bil poln energije in kar videlo se mu je, da je odlično razpoložen. No ja, pokazal nam je pa tudi kar nekaj oblek iz svoje gusarske garderobe. Komadov z nove plošče so zaigrali celo nekaj manj kot bi pričakoval, sta pa med njimi seveda bila Pirate Song in The Brotherhood. Nekako so prevladovali komadi z njihovega srednjega obdobja kot so Soulless, Blazon Stone, Lead Or Gold itd. Saj res, pa drum solo je bil tudi nekaj, česar na koncertih nisem slišal že lep čas. Po prvem odhodu z odra so se Running Wild vrnili še za en komad, vendar so se tudi po naslednjem odhodu vrnili na oder. Zaključili so seveda (kot je bilo pričakovati) z Under Jolly Roger. Navdušenje nad odličnim nastopom se je seveda nadaljevalo, čeprav se mi je zdela publika kar nekoliko preveč mirna. Nastopi Running Wild so sicer redki, vendar (kot sem se lahko prepričal na lastne oči in ušesa) odlični. V svoj nastop so združili vse kvalitete, od odličnega igranja, imidža, pirotehnike,… Eden najboljših živih bandov nasploh.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.