Sear Bliss / Dordeduh

Pa sem doživel tudi svoj prvi dvodnevni turistični obisk Budimpešte. Sicer sem v preteklosti že večkrat obiskal madžarsko prestolnico, a razen enkratnega enodnevnega obiska (beri: enodnevni izlet zaradi obiska koncerta Gorgoroth in Melechesh) nikoli nisem imel kaj več časa kot za obisk kakšne gostilne v posredni ali neposredni bližini dvorane. Tokrat mi je torej uspelo, za kar mi sploh ni žal, kajti Budimpešta je resnično neverjetno mesto, sploh pa mi ni žal zaradi primarnega razloga obiska tega mesta. In sicer udeležbe na praznovanju 30. obletnice delovanja Sear Bliss, madžarskih veljakov melodičnega in/ali atmosferičnega black metala.

A do njihovega nastopa je bilo sprva treba mimo Dordeduh. Vsaj tako sem si predhodno mislil, ker se mi je band po svojem letošnjem nastopu na norveškem Inferno Metal Festivalu negativno vtisnil v dolgotrajni spomin. Ko zdaj berem lastne besede, povsem neupravičeno (joj, spomin je res neka čudna reč), in na podlagi v soboto slišanega tudi. Kaj me je torej privedlo do napačnega spomina, mi zaenkrat ostaja uganka, hkrati pa tudi ni pomembno. Od naše male karavane sem v dvorani ostal najdlje oziroma do konca nastopa Romunov, ki so se dvignili iz pogorišča kolegov Negură Bunget. Četverica je publiko očitno nagovarjala v madžarščini, s čimer si je pridobila nekaj dodatnih točk priljubljenosti, ostalo pa je naredila z izborom komadov. Teh je bilo pet, če lahko sklepam po številu premorov, vsega skupaj pa je nastop trajal dobrih 50 minut. Jasno torej, da atmosferični folk/black metal Romunov nikoli ne predstavlja lahkega obroka. A predvsem vedre in neposredne melodije komada Descânt z aktualnega albuma Har iz leta 2021 so me privezale pod oder, kjer sem vztrajal do konca. Omenjenemu komadu je delal družbo še Timpul întâilor, in če me spomin ne vara, je band zaigral tudi De neam vergur, katerega melodija me je takrat v dvorani in zdaj med pisanjem teh vrstic spomnila na glasbo glavnih protagonistov večera. Kot je za Dordeduh značilno, je Sol Faur nekajkrat zaigral na oprekelj, s čimer je bilo pričarano bolj folkish vzdušje, nekoliko bolj zahtevni ritmi pa so potrdili progresivnejši pristop banda. Pod črto je publika tega dodobra sprejela, med drugim tudi tako, da si ga je večina privoščila v celoti.

Slednje pa v primeru Sear Bliss sploh ni bilo vprašanje. Med publiko, kjer siva barva grive presenetljivo ni bila prevladujoča, saj so Sear Bliss očitno dokaj velike black metal zvezde tako pri mladih kot pri starih, je bilo mogoče zaznati pozitivno nestrpnost oziroma neučakanost, češ, »naj se že končno začne«. Točno ob napovedani 21. uri je zadonel intro in peterica glasbenikov je zavzela oder. Kot zmeraj, ko stojijo Sear Bliss na odru, je pri meni ponovno največ pozornosti požel Zoltán Pál, ki je v bandu zadolžen za trobila. Sicer nima največjega instrumenta, ima pa za black metal dokaj nenavadnega, zaradi česar je pač magnet za poglede. A po drugi strani je jasno, da je bil še več pozornosti deležen András Nagy, edini preostali originalni član zasedbe in njena glavna gonilna sila.

András je tekom koncerta z različnimi anekdotami in razlagami prijetno povezoval in napovedoval komade. Vsaj tako sem si razlagal njegove govore v madžarščini in naknadne reakcije v glavnem madžarske publike. Da se je András pri tem ničkolikokrat zahvalil prisotnemu občinstvu, je povsem razumljivo, kakor je razumljivo, da se je zahvalil nekdanjim članom banda, ki so se udeležili tega posebnega koncerta in z bandom še enkrat več ali nekateri morda celo zadnjič zaigrali njegove večne klasike. Med drugim sta se bandu med komadom Twilight pridružila trobentač Gergely Szücs in pevec Zoltán Csejtey, pri naslovnem komadu ploščka The Haunting je za kitaro prijel Viktor »Max« Scheer, nakar sta Gergely in Max komad Soulless zaigrala s starim kolegom Zoltánom Schönbergerjem, ki je sedel na bobnarski stolček. Med mojim najljubšim komadom Arx Idolatriae je kitaro vihtel István »Necó« Neubrandt, kot zadnji gost pa se nam je predstavil bobnar Olivér Ziskó.

Ta je vstopil pri komadu There’s No Shadow Without Light in nadaljeval še pri A Lost Cause, oboje komada z albuma Eternal Recurrence, kar me je dokaj presenetilo. Dotični plošček je za moja ušesa najtežji za poslušanje v celotni bandovi diskografiji, ta pa ga je vseeno počastil kar z dvema zaporednima komadoma. A po drugi strani je bila celotna setlista sestavljena uravnoteženo s komadi z vseh albumov, s čimer se je band predstavil z vseh svojih plati. Slišali smo torej tiste najbolj vesele, hitre, neposredne in melodične pesmi, kakor tudi tiste počasnejše, težje, bolj melanholične ali progresivnejše. Če ste torej kdaj koli želeli slišati tako širok nabor pesmi, ste imeli minuli konec tedna v Budimpešti za to najboljšo priložnost. Poleg starih pa smo lahko celo slišali dva nova komada, in sicer The Upper World in še en komad, ki naj bi nosil naslov Hangdrumos (v pravilnost tega nisem prepričan, morda je to samo njegov delovni naslov). Sicer si pa sploh za slednjega po spominu še upam trditi, da gre pri tem za neko kombinacijo starega in novega, pri čemer je večji poudarek na melodiki kot na progresiji.

Ves čas koncerta so za vizualni dodatek v ozadju skrbele projekcije naslovnic albuma, ki ga je band trenutno igral, in druge dokaj enostavne vizualizacije, ki so bile ravno dovolj zanimive, da so predstavljale nek »bonus«, a ne preveč, da bi odvrnile od glasbenega dogajanja na odru. Ta je bil sicer skorajda neokrašen, kajti le črna maska je krasila stojalo za mikrofon, nekaj zaigranih komadov pa je začinilo še bruhanje megle in iskric. Večji del praznovanja je bil torej osredotočen na glasbo in njene ustvarjalce, ki so se na koncu vsi združili na odru, da zaigrajo »hit« 1100 Years Ago in tako tudi publiki omogočijo, da se s petjem pridruži izvedbi. Seveda nas band ni rabil dolgo prositi in smo takoj bili vsi za to, da z bandom zaključimo ta poseben večer in mu skupaj podelimo poseben pečat.

Po udeležbi na praznovanju 25. obletnice v Sombotelu pred petimi leti in ob vsesplošnem valu obeleževanja takšnih ali drugačnih mejnikov v delovanju različnih bandov ne izključujem, da se bom z Madžari ob podobni priložnosti srečal ponovno čez pet ali deset let. Se pustim presenetiti, kaj še prinese čas.