SitiS / Snøgg / Jegulja / Kaoz

Pred več kot devetimi leti sem doživel svoj prvi kontakt v živo z zasedbo Snøgg. Takrat sta nastopila Snøgg v družbi Kholn in Cvinger. Po devetih letih in številnih dodatnih stikih v živo je zasedba minuli konec tedna praznovala deset let, jaz pa sem si jo tokrat ogledal že točno desetič, tako da sem kar vesel skupne obletnice. In čeprav moje število obiskov velenjskega kluba eMCe Plac šteje danes že dvomestno število, pa se ne morem pohvaliti s tolikimi obiski, kot klub šteje let. Minuli konec tedna je poleg Snøgg praznoval namreč tudi klub eMCe Plac, in sicer kar 27 let. Da skrajšam vse skupaj in počasi preidem k bistvu, mi dovolite samo še naslednje: čestitke bandu in klubu za častitljivi številki.

Praznovanje je bilo seveda izvedeno koncertno, poleg slavljenca pa so na odru stali še lokalne in slovenske legende Kaoz, stoner/doom instrumentalci Jegulja in hrvaški mračneži SitiS. Koncertni večer so nekaj po pol deseti zvečer, se pravi relativno pozno za moje stare kosti, otvorili Kaoz. Groovy thrasherji so bili glede na število obiskovalcev v dvorani male zvezde večera, saj se dvorana kasneje, med nastopom ostalih bandov, nikoli ni več napolnila do te mere. Vidi se, da uživajo Kaoz nek določen sloves v Velenju, zaradi česar so vedno znova garant, da napolnijo ta ali oni velenjski klub. Glede na dolgi staž banda in osivele brade ter osivele ali plešaste glave njegovih članov si lahko predstavljate, da je EMŠO obiskovalcev pod njim bil kar visok. Posledično je bilo pod odrom glasno, navdušenje na vrhuncu, a telesno spremljanje trdih ritmov dokaj umirjeno in omejeno zgolj na čupanje, čeprav komadi od Kaoz kar kričijo po totalnem razvratu. Med take recimo štejem Banging Headz, ob poslušanju katerega se vedno znova čudim, kako dobro je bandu uspel.

Ker publika nekako ni spustila Kaoz z odra, se je nastop trojice z imenom Jegulja konkretno zamaknil na kasnejšo uro. Ustvarjeno vzdušje se je uspelo ohraniti, toda dvorana je že kazala sindrom manjšega zanimanja. Številno osiromašena publika pa je toliko intenzivneje sodelovala v stoner/doom ritmih, ki so prihajali z odra. In kako tudi ne, ko pa znajo Jegulja ustvariti prekleto nalezljive ritme oziroma riffe, ki glasno vabijo k headbanganju oziroma poplesavanju – odvisno od spola. Slednja navedba pa ni mišljena na splošno, temveč povsem konkretno, saj sem oboje lahko zaznal pod odrom. Sami presodite, kaj mi je ob pogledu na tri preznojene in dolgolase metalce na odru bolj ustrezalo. A naj se vrnem h glasbi. Čeprav poznam bandov drugi plošček Exit Sandman, je bandu uspelo ponuditi setlisto, ki mi je bila povsem tuja. V pogovoru po nastopu sem uspel izvedeti, da se je trojica osredotočila na prvenec Darkest Light in na povsem sveže in neizdane komade. Ergo: kmalu sledi nov album, ki s pomočjo novega bobnarja prinaša kar precej hitrih in udarnih trenutkov. Jegulja so torej tudi s tega vidika vse kaj drugega kot klasičen stoner/doom band.

Če me spomin ne vara, je bila ura več kot pol dvanajst, ko sta Snøgg stopila na oder. V predhodnem pogovoru je v tej zvezi Ulv povedal: »Odločila sva se, da bova na tem koncertu igrala sama, tako kot na prvem koncertu in še velikokrat kasneje. Pred kratkim smo na MetalDays v Velenju nastopili kot petčlanska zasedba, zato sva se odločila, da tokrat ponudiva nekaj drugačnega.« In še: »Plan je, da zaigrava nekaj z vsakega izdelka, a točne playliste še nimava.« Ter: »Zaigrala bova komad, ki bo na splitu s SitiS, njegovo delovno ime je Homo Chiroptera.« In tako je tudi bilo. A brez skrbi, ne bom vas pustil same z besedami Ulva, ki ste jih morebiti že prebrali. Omenjeni načrt sta Ulv in Mørke uresničila tako, da sta se kronološko pomikala z začetka svoje diskografije proti njenemu koncu. Čeprav sem velik oboževalec njunega komada Bogdan voda, ki je bil izdan na po besedah Ulva najslabše prodanem ploščku vseh časov, kompilaciji Metal 4 Lignit, sem bil minuli petek najbolj navdušen nad prvim zaigranim komadom večera, ki nosi ime Vucari in je del izdaje Ulv of Snø​gg 2014 Tour Demo. Sicer je bil Vucari predstavljen kar spremenjeno oziroma prirejeno, a vseeno moram temu demu v prihodnje posvetiti nekaj svojega časa. In sicer med čakanjem na split, ki »je definitivno manj eksperimentalen kot zadnje izdaje, en komad je celo malo podoben komadu Bogdan voda«. Glede na slišano bi rekel, da smo točno ta komad tudi dobili serviran, vrednost pričakovanega split izdelka pa je v mojih očeh in ušesih s tem konkretno narasla.

Po dobri uri je bil nastop Snøgg, ki je bil vmes prekinjen zaradi počene strune, zaključen, nekaj pred eno zjutraj pa so oder zavzele prve in edine maske večera. Hrvaški SitiS nastopajo s corpse paintom, s katerim podčrtajo zloveščnost in hladnost lastne glasbe. Podobno kot pri Sn​ø​gg je tudi glasba Hrvatov celostno gledano vse kaj drugega kot neposredna in na prvo žogo. Ta sicer vsebuje kar nekaj headbanging trenutkov in direktnih šusov, medtem ko recimo komada Magija noći in Hladna logika postrežeta s počasnejšimi deli, med katerimi tudi v živo pride do izraza baskitara. Sicer pa potrebuje spoznavanje edinega ploščka iz hiše SitiS, ki nosi naslov Ruina, kar nekaj časa, potrpljenja in energije. Čeprav sem albumu minuli teden namenil kar več kot deset poslušanj, mu v Velenju nisem povsem uspel slediti. Vsekakor sem se strinjal z nalezljivimi momenti, ko je tudi nekaj osebkov v prvi vrsti čupalo, nisem pa še znal razbrati vsega, kar SitiS ponujajo. Za razliko od prvega stika, ko so Hrvati nastopili brez pevca, je moja predstava o njih že postala jasnejša, do povsem čiste slike pa mi še manjka nekaj poslušanj. Verjamem, da bo k temu pripomogla tudi že omenjena skupna izdaja s Sn​ø​gg.

No, in tako je koncertni izlet v Velenje še enkrat več minil v prijetnem in všečnem koncertnem vzdušju. Do naslednjič!