Sweet Sorrow

Vprašanje je, če možakarja z najdaljšim stažem v bandu, Aljoša Us in Peter Carič vesta na pamet, koliko članov se je pri Sweet Sorrow zamenjalo skozi vsa leta njihovega delovanja. Včasih je odšel eden, včasih tudi več, v glavnem pa je za vsakim v band prišla vsaj enakovredna, če ne še boljša zamenjava. Po nekajletni »agoniji« in številnih menjavah Petrovega kompanjona na kitari, se je pred pol leta skupino odločil zapustiti frontman Valentin Bufolin, Bufo po domače. Bufo ni odšel kar takoj, ampak se je odločil pomagati kolegom, dokler ti ne najdejo zamenjave zanj. Polletno iskanje se je končalo pred novim letom, ko so Sweet Sorrow na hitro odšli na koncert v Novo Mesto in prvič nastopili z dolgolasim mladeničem Jernejem Kuzmičem. Kuzo je uspešno prestal preizkus in tako je Bufo dobil svojega naslednika.
Seveda se je bilo potrebno od fanov še spodobno posloviti, kar se je zgodilo 12. januarja v Kamniku, kjer so Sweet Sorrow nastopili s podaljšanim setom in obema vokalistoma. Tokrat so nastopili sami, brez predskupine, Kotlovnica pa se je ponovno lepo napolnila z obiskovalci vse od Brežic, preko Zasavja, Ljubljane in okolice, Kranja do Železnikov. Sweet Sorrow so znova potrdili, da gre za enega najbolj profesionalnih bandov pri nas, ki ničesar ne prepušča naključju, resnemu pristopu pa vedno dodajo pravo mero pozitivne energije in zabave. Bufo se je pred leti pojavil praktično od nikoder in (bivši?) fan italijanskega power metala je v hipu postal eden najboljših in najbolj priljubljenih slovenskih frontmanov. Njegov nastop je bil vedno nabit z energijo, kontakt s publiko in koketiranje z ženskim delom sta bila njegova aduta, njegovi nagovori so bili simpatični »alora, mi smo zvit sorou iz Ljubljane«. V velikem slogu pa je opravil tudi s svojim poslovilnim nastopom v Kamniku. Večji del nastopa so Sweet Sorrow odigrali z obema vokalistoma, v prvem delu je glavna vloga pripadla Bufotu, Kuzo pa mu je predstavljal pravo podporo s svojimi brutalnimi, globokimi growli. Njegov vokal je bolj klasični death metalski, je pa pokazal, da zna tudi kričati. A kontrast Kuzotovih growlov in Bufotovega kričanja je izpadel tako dobro, da je vzbujal skomine o tem, da bi Sweet Sorrow nadaljevali z dvema vokaloma. Temu ne bo tako, a kot kaže bo Kuzo lahko sam zelo dobro prevzel vlogo frontmana. V Kamniku je bila razumljivo še prisotna trema, z večjo sproščenostjo pa bo lahko lažje »stopil v Bufotove čevlje«. Tokrat je malo več govora o vokalistih, a krivično bi bilo, če ne bi omenili še instrumentalistov, ki so seveda tudi prispevali levji delež k odličnosti koncerta. Kitarski dvojec Peter/Joco je izredno močan in uigrano »strelja« göteburške riffe ter se spušča v harmonije. Us je mojster poziranja, ima karizmo, skrbi za ritem, Pero pa je pravi »animal behind the drums«. Veliko boljši kot do sedaj v Kotlovnici je bil zvok, za katerega je poskrbel band sam, kar je pri njih v navadi in to je bilo čisto nekaj drugega kot zadnjič na Sarcasm. Po kaki uri in pol ter Death In Fire je Bufo predal dirigentsko palico Kuzotu, ki bo sedaj na odru »slovenske Vikinge« vodil novim zmagam naproti.