Slovenska metal zgodovina je tako ali drugače povezana s Koroško, in ko je januarja kot strela z jasnega odjeknila novica, da se metal večeri vračajo prav na ta kraj zločina, in mogoče še bolj sama novica, da se bo ob 15. obletnici WinterStrike festa ta tudi zgodil, so se v marsikaterem oboževalcu kovinskih zvokov v spomin prikradli nepozabni koncerti! Seveda ob najavi koncerta ni bilo vprašanja o moji prisotnosti in že pri sami vožnji na prizorišče se je v meni prebudilo prijetno vznemirjenje, ki se je vsak kilometer le še stopnjevalo, saj tudi mene na Koroško vežejo precej dragoceni spomini, ki so me tako ali drugače zaznamovali za vse življenje. Če samo pomislim, da je od znamenite Metal Koroške 2000 zdaj minilo že 23 let in da praznuje WinterStrike Fest 15. obletnico – to so številke, ki jih je težko ponoviti.
Ekipa WinterStrike festa je tako poskrbela, da se je metal v pravi maniri po nekaj sušnih letih vrnil na pravo mesto, za kar naj bi poskrbeli sludgerji Britof ter najava prav posebnega Thraw/Scepsis showa. Kdor je obe zasedbi že kdaj zasledil v živo, bo natančno vedel, o čem je govora, in tako je bilo vzhičenje pred samim koncertom še toliko bolj intenzivirano. Po prihodu v klub Kompleks in občutku domačnosti, ki mi ga lokacija vzbuja po vseh teh letih, sem se odpravil pozdravit vse znane obraze iz vseh koncev Slovenije in hitro prečesal že kar zajetno množico v baru pred dvorano ter ugotovil, da je danes pravšnji dan za masaker in da se obeta nekaj prav posebnega.
Po opravljenih »dolžnostih« in okrepčilu pri šanku so se malo pred navedeno uro začetka koncerta odprla tudi vrata dvorane in množica se je počasi začela pomikati v notranjost, kjer so se na nastop pripravljali Britof. Točno ob napovedani uri je trio s počasnim, a zdaj že markantnim black sabbathovskim riffom začel nastop, ki klasično v maniri velikih postopoma gradi intenziteto in dviguje vznemirjenje v dvorani ter nato s preskokom v hitri in agresivni ritem prižge vrvico na sodu smodnika, ki samo čaka, da eksplodira. Prav s tem stopnjevanjem Britof poskrbijo, da se lahko občinstvo primerno pripravi na mastne in težke riffe, ki po začetni zasanjanosti udarijo v glavo kot macola v steno in te privedejo do najmanj razgibavanja vratnih mišic, v veliki večini pa privedejo do vrtoglavega čupiranja in moshanja do izjemnih ekstremov. Tako je bilo tudi tokrat, saj se je vedno bolj polna dvorana zlila z energijo z odra in je bilo norenje pod odrom skoraj na isti ravni kot na odru, kjer je band pokazal, da je vreden vsake hvale in da so s tokratnim izborom komadov zadeli v polno. Setlista se je tako prepletala s komadi z obeh izdaj banda, pri čemer je zadnji album Ruins star že tudi eno leto in bo počasi skrajni čas za kaj novega. Bil sem vesel starejših viž, kot otrok bonbončka pa sem se razveselil zadnjega komada Sin Train, pri katerem je sod smodnika dokončno eksplodiral. Če je bila predhodna napoved, da se bo tokrat zgodil pravi masaker, mogoče malenkost prehuda, so ta dvom že Britof v kali zatrli, saj so z odra dobro uro huronsko grmeli po publiki, ta pa je v tej nevihti uživala in tudi krvavi členki Alexa samo pričajo, da je band ob vrnitvi na kraj zločina, kjer so pred petimi leti odigrali prvi nastop, svojo nalogo vzel zelo resno in nastop opravil več kot z odliko.
Po takšni otvoritvi je osvežitev vsekakor prišla še kako prav in tega se je zavedal večji del publike, ki je dodobra zasedel mesta ob šanku ter si primerno navlažil grlo in glasilke za to, kar bo sledilo kasneje. Kot napovedano se je tudi zadnje dejanje večera začelo skladno s časovnico, in kakor hitro so iz dvorane zadoneli zvoki intra, se je gruča razdraženih, a še ne potešenih metalcev premaknila v dvorano.
Na odru so že ob soju luči in megli kot sence s hrbti obrnjeni stran od publike stali fantje iz Scepsis in – sicer na drugačen način kot pred njimi Britof – stopnjevali napetost pred končnim razvratom. Po končanem uvodu in trohici tišine se je iz ozvočenja zaslišal v mojih očeh prvi in edini pravi breakdown riff, natančneje zadnji del komada Domination od Pantere, ki je vse med publiko v trenutku potegnil vase, in začelo se je headbanganje kot v dobrih starih časih. Iz Texasa smo se nato zelo hitro preselili južneje in fantje so nam postregli z divjim venčkom komadov Sepulture ter nakazali, da se bomo ta večer prefinjeno sprehodili ne samo skozi zgodovino metala, temveč tudi prepotovali dobršen del našega planeta. Komadi so v trenutku podžgali publiko in hitro se je videlo, da se je masaker pod odrom od Britof elegantno prenesel tudi na ta nastop Scepsis in moshanje, kričanje besedil ter čupiranje se je samo še stopnjevalo. Verjamem, da ob poslušanju teh komadov nostalgija in pogled v preteklost nista prijela le mene, saj sem na mnogokaterem starejšem obrazu zapazil tisti prikupen nasmešek odobravanja in spoštovanje do fantov, ki so nam to tako zelo uspešno pričarali. Po Sepulturi se je band vrnil še nekoliko nazaj v preteklost in odigral Maidnov izjemen instrumental Transylvania ter nato že takoj poskrbel za prvo presenečenje večera. Na oder sta prišla Luka Igerc (ex-Rolling Bastards) in Miha Oblišar (ex-Inmate) ter skupaj z bandom odigrala še eno klasiko Maidnov v obliki komada The Wicker Man. Odlična poteza, ki je požela odobravanje z vseh strani in nekako privedla tudi do še enega nenapovedanega prizora, saj se je po odigranem Wicker Manu na odru znašel Alex in skupaj z Luko (oba sta v preteklosti razgrajala v zasedbi Rolling Bastards) ter ostalimi fanti na odru angleško odisejo popotovanja zaključili z Motörhead klasiko Ace Of Spades. Koncert se ni bližal niti polovici napovedanega časa, pa je bilo vrhuncev večera že toliko, da smo se med publiko lahko samo spraševali, kaj vse nas še čaka. Po krajšem premoru in ponovni zasedi odra prave zasedbe so Scepsis skupaj z nami nadaljevali pot v bolj tehnične death metal vode iz Združenih držav Amerike in nam postregli z Death klasikami, ki brez dolgovezenja same po sebi nosijo težo in v odlični izvedbi poskrbijo za razdejanje v dvorani.
Na tej točki sem se že začel spraševati, kdaj pa se bomo preselili na rodno grudo, torej na Koroško. In kakor hitro se mi je porodila ta misel, že so se Scepsis prelevili v Thraw in nam za otvoritev postregli z zadnjim singlom Century Of Enslavement. Kljub svežemu pridihu, ki ga nosi komad, se to na energiji publike nikakor ni poznalo. Ta je vskravala vsak ton, vsako malenkost z odra in uživala kot v dobrih starih časih. Seveda nam Thraw niso ostali dolžni še starih klasik s prvega dolgometražca Decoding the Past ter EP-ja Injecting Hate. Ker pa je bil to dan presenečenj, je tudi tokrat na oder priromal stari znan obraz Thraw Aleksander Smode in z izjemno energičnostjo odpel komade, ki kljub zavidljivi starosti še vedno zarežejo v kožo in se zagrizejo v kosti. Žal pa Sandi vokalno ni več v tisti stari thrash metal formi in tako so se Thraw po nekaj komadih ponovno prelevili nazaj v Scepsis. Za zaključek so nas še enkrat odpeljali v ZDA ter s še enim komadom iz hiše Pantera poiskali zadnje atome v publiki in presegli vrelišče. A Sandi ne bi bil Sandi, če se za konec ne bi vrnil na oder in z bandom odpel še Into The Pit. Vrhunsko. In če ste mislili, da je ta vrhunec pomenil zaključek večera, ste se krepko zmotili. Scepsis so tokrat šli do konca in, kot se spodobi, zbrani publiki navrgli še Slayer klasiki Angel Of Death ter Raining Blood. Ker pa se mora krog tudi pravilno skleniti, smo nadaljevali in uspešno popotovanje končali ponovno v Braziliji in s Sepulturo ter njihovim Inner Self metalski večer zaključili z veliko začetnico.
Po končanem nastopu in s čustvi nabito energijo sem se nato počasi odpravil proti avtu in domu, kjer sem se ob vožnji domov v mislih spet vračal nazaj v dobre stare čase in ugotovil, kako malo je treba, da s pravo dozo metala ponovno podoživimo to, kar nam je ljubo, in kot je ob koncu poudaril Tilen: » ... Metal je še kako živ in metal bo ostal za večno.« Besede, ki nosijo težo in bodo nosile to težo še zelo dolgo. Se vidimo naslednjič.
