Artur in kompanija so potrebovali ponovno štiri leta, da so svoje poslušalstvo razveselili z novim albumom. Glede na visoko kakovost predhodnega albuma Veritas v tem primeru sploh ne gre za dolgo obdobje, hkrati pa so se znotraj banda s tem albumom tudi končale kadrovske menjave, kar je zagotovo vrglo dodatno pozitivno luč na dogajanje in ustvarjanje v bandu. Kot stalna člana sta se pri Dekadent ugnezdila Gal Vogrič (bas kitara) in Tine Horvat (bobni), ki sta nekoč oba delovala pri simfonični black metal zasedbi Condemnatio Cristi, kar žanrsko tako ali tako ne bi moglo bolje ustrezati, medtem ko je slednji od omenjene dvojice v živo sodeloval tudi s progresivci Morost, kar pa glede na vsebino The Nemean Ordeal tudi ustreza.

A nič se ne bojte, Dekadent niso postali čistokrvni progresivci, temveč so v primerjavi s predhodnimi albumi šli samo korak naprej. Najprimernejše vzporednice v tej zvezi lahko potegnemo z že omenjenim predhodnikom Veritas, ki v kombinaciji z The Deliverance of the Fall predstavlja najnovejše simfonične kreacije iz hiše Dekadent. Če torej vzamete romantično in čustveno nabito epskost albuma The Deliverance of the Fall, ki je bila dodatno zaznamovana s filmsko ljubezensko zgodbo, in jo poskušate projicirati na bolj neposredno in kompaktno zapakirano romantičnost albuma Veritas, si boste lahko nekako predstavljali, s čim želi prepričati The Nemean Ordeal. Njegova najmočnejša točka, dolge in razvlečene monotone kompozicije počasnejšega tempa, ki so z 11 minutami navrgle bandov najdaljši komad do zdaj (Solar Covenant), so hkrati njegova najšibkejša točka. A zdaleč od tega, da bi tukaj govoril o kakovosti, vprašljiv je seveda osebni okus. The Nemean Ordeal zveni torej epsko in pompozno, melodije in ritmi se večinoma počasi vijejo okoli poslušalčevih ušes, se v slogu gibanja stare dame razvijajo elegantno in brez potrebe po kakršnem koli hitenju, kar pa po drugi strani lahko ustvari občutek dolgočasnosti in pomanjkljivega dogajanja. Temu v izogib: če ste znali uživati ali če ste se naučili uživati v družbi The Deliverance of the Fall, boste znali ceniti tudi melodičnost The Nemean Ordeal.

A epskost in romantičnost še zdaleč nista vse, kar bi ponujal sveže pečeni plošček z žigom ljubljanske četverice, ki pod vodstvom Arturja deluje že od leta 2005, kar je za slovenske razmere precej dolgo obdobje. Tako od Arturja kot tudi od Dekadent smo vajeni, da znajo njihove viže preklopiti tudi v najvišjo prestavo, romantiko zamenjati s surovo agresijo, vse skupaj pa povezati v unikatno celoto, ki jo osebno poznam in konzumiram samo pod recenzirano blagovno znamko. A preden se zbistrijo vsi ti za band tipični in netipični elementi, se v dolgoročni spomin zasidrajo nalezljive in nekoliko progresivne uvodne melodije komada Wanax Eternal, ki sprva preseneti s škotskimi ritmi, kasneje pa s searblissovskim riffom nakaže progresivne tendence. Glede na postopno dvigovanje tempa, veličastnost ritmov, odlično kitarsko solažo, romantiko in zaključni šus bi si upal trditi, da ponuja ravno ta komad vse, s čimer v dobre tri četrt ure postreže celoten album.

Če torej za svoj vsakodnevni blackmetalski obrok ne potrebujete zmeraj že poznanega in uveljavljenega črnega kruha z vedno istim namazom, si boste z veseljem privoščili obogateno polbelo, polnozrnato štruco iz hiše Dekadent, ki jo boste pospravili enako hitro kot tisti vsem znani mehki beli kruh, ki ga osebno uživam samo med poletnim dopustom na morju.