Po izvrstnem comebacku Resurrection so bila pričakovanja pred naslednjim studijskim izdelkom »Metal God-a« zelo velika. A prvo poslušanje le-tega pričakovanj ni ravno izpolnilo. S Crucible so Halford & Co. naredili zelo drugačen album od prvenca; z njim so zavili v moderne čase in se oddaljili (a ne čisto) od klasičnega heavy metala, kar je glavni vzrok za mešane občutke ob prvem stiku z albumom. No, v bistvu se Halford drži istega koncepta kot Judas Priest, ki v vsej svoji zgodovini še niso naredili dveh podobnih si albumov.
V začetku so prepričale le hitrejše pesmi, ki spominjajo na Resurrection in stare Prieste. To so One Will, Betrayal, Handing Out Bullets in Wrath Of God. V njih so prisotne klasične heavy metalske solaže, double-bass bobni in pa seveda odličen Halfordov vokal. Vendar Rob tokrat zelo visoko poje le v Betrayal in Handing Out Bullets, a tudi drugače si njegova vokalna predstava zasluži odlično oceno in je najbolj zaslužna, da se sčasoma navadimo tudi na ostali del albuma, v katerem je opaziti nemalo eksperimentiranja, progresivnih, modernih thrasherskih izletov. Kot se je videlo že na Resurrection, je tudi tu opaziti, da ima Rob ob sebi dobro ekipo (vsaj v studiu je tako) s kitarskim dvojcem Lachman / Chlasciak in ritem sekcijo Jarzombek (super bobnar) / Riendeau.
Kdor je pričakoval Resurrection Part II, s Crucible ne bo najbolj zadovoljen. A v nasprotju s prvencem je to album, ki ga je treba večkrat zavrteti, da se ga v celoti osvoji. Splača se!

Matjaž