Če me je prvenec Rising Tides Of Oblivion pognal v beg stran hitreje kot bi vampir zbežal pred križem, me je Let The Tempest Come prikoval na mesto. Čeprav Neaera še vedno ne odstopajo od svoje ljubezni do modernega mosha in švedskega melodičnega death metala, pa so vseeno posneli hudičevo dobro ploščo.
Tipično švedski so dvojni kitarski napadii (večinoma harmonije pri riffih), mid-tempo in up-tempo beat, kričeč vokali, lead deli in solaže. Kaj je sploh še novega? No, prvi je večji delež death metal growla, ki je izredno dober in jasen, bobnar je razširil miks dinamike na dober miks med različnimi blasti in že prej omenjenimi ritmi, bass se sliši precej bolje, več je power riffov, medtem ko je mosh in breakdown delov precej manj. Stvar vse bolj vokalno in instrumentalno spominja na nekaj med Heaven Shall Burn in Black Dahlia Murder, velik vpliv je seveda s strani At The Gates in Dismember, vokalno pa na boljše brutalne trenutke In Flames in seveda Carcass, Impaled itd. Strukture komadov so izredno pomljive, čeprav kompleksne in dinamične, poslušanje je užitek, ki ne preneha dokler se plošča vsaj enkrat ne odvrti do konca. Zvok je precej dober in vse je nekako v ustreznem sorazmerju. Ni tipičnih instrumentalov, ne boste našli jokajočih cleanov, veliko je double-bass napadov, pa tudi besedilno tole ni za razočarane v ljubezni, temveč za tiste, ki ste družbeno kritični in razgledani. Nearea napadajo cerkev, naciste, verske vojne in voditelje, vendar ne puščajo ob strani izgubljenega posameznika. Teksti so po eni strani jasni in direktni (vendar brez kletvic ali drugih butastih mašil), po drugi strani pa še zmeraj poetični in skrivnostni. Ni izstopajočih komadov, ker so vsi precej dobri. Po dolgem času spet obstaja upanje za bastarde švedske melodične kuge.

Ivan