Popularnosti srednjeveškega folk rock/metala so podlegli tudi pri založbi, ki sicer zadnje čase predvsem onstran Atlantika že skoraj na meji patetičnosti izkorišča popularnost čisto neke druge glasbene zvrsti. Za »srednjeveške« namene so ustanovili podzaložbo Staupa Musica in pod njeno okrilje vzeli bratstvo petih v kute odetih možakarjev z imenom Potentia Animi.
Ti svojemu imageu in glasbeni zvrsti primerno na svojem drugem psalmu opevajo v srednjeveško sredino postavljeno življenje menihov v samostanih, z dodano pravo mero humorja in samoironije (upam, da v ta sklop sodi tudi zadnja skladba Viva La More; srednjeveški techno – ne hvala). Ob podobnih nemških izvajalcih so Potentia Animi našli prostor za svoje izražanje, ki se nahaja nekje med trikotnikom Subway To Sally, In Extremo, Corvus Corax, s tendenco bolj proti zadnjim kot prvima dvema in dodanimi nekaterimi svojimi elementi; slednje se nanaša predvsem na meniško zborovsko petje ter na občasno izstopajoče deklamirane nagovore (ob običajnem petju). Ob redkih v latinščini odpetih verzih je njihov domači jezik krepko dominanten, instrumentalno pa pokrivajo kar širok spekter med srednjeveško folk melanholijo, ki jo ustvarjajo dude, piščali, citre, violine, ter bolj neposredno rockerijo z novodobnim nemškim rockovskim prizvokom. V nasprotju z In Extremo in Subway To Sally tu rock faktor igra opazno manj pomembno vlogo, večji poudarek je na srednjeveški atmosferi, poleg tega pa je album dosti manj trendovsko obarvan in praktično nima nekih hitov v stilu prej omenjenih zasedb.
Priporočljivo je, da se ta žanr začenja odkrivati z najpopularnejšima bandoma in po potrebi (kdor se počuti v tem domače) kasneje nadaljuje z albumi tipa Psalm II.

Matjaž