Dve leti po prvencu Born in Thorns se The 3rd Attempt vračajo z drugim studijskim albumom, ki nosi ime Egocidal Path. Ta je sicer dosti manj vezan na velikega brata Carpathian Forest, toda dotičnemu black'n'rollu se še zmeraj sliši, od kod izvira.

Medtem ko me je pri prvencu v glavnem motila podobnost s starostami norveške black metal scene, me pri aktualnem ploščku najbolj žuli njegova povprečnost, iz katere se band sicer relativno uspešno vleče s pravo dozo zapomljivosti. »Lastno« identiteto, ki so si jo nadeli Blood Pervertor, Tchort in co., sicer zelo pozdravljam, toda tako zvokovno kot tudi idejno band tudi z najnovejšimi osmimi komadi ponuja bore malo novega. S tega vidika je torej treba razumeti in konzumirati album kot klasičen primerek norveškega black metala, ki je daleč od tega, da bi bil slab, a hkrati se od povprečnosti tudi ne odlepi kaj preveč. Človek torej lahko posluša Egocidal Path ali album katerega drugega norveškega banda z manj lastne identitete – rezultat je podoben.

Pa kar je še tudi zelo hecno pri tem celovečercu, je okoliščina, da največ tega, kar bi si od dotičnega banda želel, ponuja uvodni komad Blood, Dope and Black N Roll. Z ozirom na to, da Carpathian Forest že več kot dekado niso izdali nič novega, sem se v zadnjih dveh letih sprijaznil s tem, da prvenec recenziranega banda pač zveni podobno kot zasedba, v kateri sta več kot desetletje delovala dva člana, zaradi česar sem pač upal, da jim bo v drugo uspelo ponuditi boljšega naslednika, ki bi se dejansko lahko meril z albumom, kot je recimo Black Shining Leather (CF). Ironično pa se je band deloma izgubil v povprečnosti, že omenjeni uvodni komad pa je edini, ki tako lirično kot tudi glasbeno ponuja tisto, po čemer se mi najbolj kolca: seksualno sprevržen black metal. Žal temu kot pikica na i manjka še zloraba saksofona, medtem ko je z uporabo klaviatur in raznolikih vokalov ponujena zadostna pestrost, da je vsaj zagotovljena tista prava black metal zabava, v glavnem v živo.