Area 53 Festival 2023, 2. dan

Časovnica drugega dne je bila sledeča:
12.30–13.00 Tom Unterweger und die tanzenden Leichen
13.20–13.50 Mortal Strike
14.10–14.50 Gutalax
15.10–15.50 Dymytry
16.10–16.50 Nanowar of Steel
17.20–18.05 Angus McSix
18.30–19.25 Marduk
19.50–20.55 Beast in Black
21.30–23.00 Kreator

Drugi dan je bil v primerjavi s prvim, kot pravimo po angleško »opposite day« (nasprotni dan). Pelerino je zamenjala krema za sončenje z zaščitnim faktorjem 50+, a garderoba je ostala ne-črna. Na preklop iz rdeče na oranžno majico je padla kritika dveh obiskovalcev: »Preveč barvno!« Vreme gor ali dol, kruh vsakdanji, ki smo ga primorani služiti vsak dan, je grenak, zato sem zamudil otvoritev s Tomom Unterwegerjem und die tanzenden Leichen. Nič zato, saj strogo tehnično gledano njihov stil ne sodi v metal, temveč bolj v punk rock vode z malo DIY in umetniškega pridiha. Vseeno ponujam v ogled njihov video za Satanusmus, kjer se satan zajček sprehaja po ulicah mojega najljubšega mesta na svetu, Gradca. Morda ulice koga navdušijo, da me nekoč pocuka za rokav na kakem koncertu. In v primeru da me, častim pivo.

Prišel sem sicer proti koncu thrasherjev Mortal Strike, ki so zdaj že moji stari odrski znanci, v preteklem letu sem jih gledal že nekajkrat, med drugim na lanskem Kaltenbachu. Glasbeno gledano nisem zamudil kaj dosti – vse (po)znano –, band uspešno naprej nosi thrash revival baklo z zanimivo odrsko prezenco in sloganom, da evolucija favorizira glasne in agresivne … Zvestim bralcem se iskreno opravičujem, da mi pohlepni šef ni odobril celodnevnega dopusta oziroma izhoda iz pisarne pravi čas, da bi ujel uvodne bande. Za pokušino prilagam MG 42.

Gutalax na Area 53 Festivalu 2023
Spodobilo se je, da sem si šel ogledati enega izmed redkih grind bandov na festivalu. Cenil sem pogum hrabrih metalcev v črnem, ki se niso bali kožnega raka, in še bolj žensk, ki se poleg tega niso obremenjevale s tem, da se bo zaradi sonca njihova koža hitreje postarala in zgubala. Ob tej misli se je začelo pujsanje na odru. Gutalax so stranišče, kakanje in vse, kar sodi k temu, vzeli za svoje in zatorej je WC tematika njihova glavna muza. Gospodje so bili oblečeni v bele kombinezone in ponudili publiki toaletni papir, WC ščetke in celó WC školjko. Začela se je toaletna zabava in WC papir je frčal vsepovsod. Čakal sem, kdaj vstopijo v igro driska, drek ali vsaj blato oziroma rjavi puding ali čokolada, a band se je raje držal visokih higienskih standardov. Kakanje v mikrofon v grind stilu (pujsek vokal) je bila dobra popestritev, predvsem zaključni komad, grind interpretacija Na kmetiji je lepo, kjer so pujskasti vokali zadeli terno.

Dymitry na Area 53 Festivalu 2023
Ah, ti češki bandi, Gutalax so sledili še eni … Mislim, da se je včasih govorilo, da je nekaj slabe oziroma dvomljive kakovosti »češka roba«, mar ne? Sem vesel, da ta rek ne drži več. Ko je osebje postavljalo odrsko sceno za Dymytry, je kazalo na vse prej kot češko robo. Scenografija je bila na zelo profesionalni ravni, band je prisegal na maske v slogu Slipknot in rdeče-črno kombinacijo. Slipknot vpliv ni bil le viden v očitnem nošenju mask, temveč tudi v pevčevi vokalni izvedbi in odrski prezenci. Glasba mi je bila sicer uganka, saj jo je bilo težko popredalčkati. Napel sem sive celice in prišel do zanimive projekcije: glasba od Dymytry bi lahko bila hipotetična evolucija glasbe od Slipknot, če bi nadaljevali trend z zadnjih albumov We Are Not Your Kind in The End, So Far, kjer počasi, a zagotovo, agresijo, ki je bila tipična za samonaslovljeni prvenec in Iowo, zamenjajo bolj pop in eksperimentalni elementi. Blast beati in tempo padeta, vokal postaja vedno čistejši in radijsko sprejemljiv. Torej, Dymytry 2023 so Slipknot 2050. Vročina je žgala na prizorišču in pomislil sem, kako hudičevo vroče mora biti nastopajočim v kostumih in maskah … Impresiven je bil epilog nastopa, ko je kitarist kar s kitaro naredil nekaj salt oziroma prevalov v stilu capoeira (za kar 360 stopinj, da ne bo pomote).

Nanowar of Steel na Area 53 Festivalu 2023
Točno sem vedel, kaj sledi. Italijanska verzija Slon in Sadež. Končno pisane barve, nisem se počutil več tako sam, z basistom sva delila ljubezen do oranžne. Tej barvi so na odru delale družbo še vijolična, svetlo zelena in rumena. Norčevanje je kočljiva tema – nikoli ne veš, ali je norčevanje namen umetniškega izražanja oziroma nastaviti ogledalo ali le prikrivanje lastne nesposobnosti. To metodologijo dobro poznajo naši vrli politiki in bojevniki »cancel kulture«, ki vsako zajebancijo vidijo kot zamaskiran sovražni govor. No, tudi jaz uporabljam pri pisanju prispevkov podobne trike, s katerimi prikrijem svojo pripovedniško/izrazno nesposobnost – en seksi komentar tu, en neumesten tam, še kakšen politično nekorekten, vsake toliko pa kak psevdointelektualen citat in to je to. Nihče še ni ugotovil, da nimam vsebine. Zajebancija je trajala v nedogled, padle so klasike Norwegian Reggaeton, Disco Metal in podobne fuzije žanrov … Wall of death, kjer so igrali I’m Never Gonna Dance Again, in so se pari nežno vrteli v romantičnem objemu. Kar me je pristno nasmejalo, je bil recept od Burzum, kako pripraviti lososa: vzameš lososa, ga vržeš na kamen in zažgeš bližnjo cerkev. Dislike to false metal!

Angus McSix na Area 53 Festivalu 2023
Ko so se poslovili italijanski glasniki tr00 metala, je oder zavzela nova power metal divizija. Oklep, da mu ni para, s tako širokimi ščitniki za rame, da v temnih srcih nepridipravov vzbudijo sveti strah, da o sijočem meču, ki je uročen s samo energijo sonca in pravice, ne govorim. Zabaven kontrast je predstavljala kitaristka, ki je bila oblečena v tipično afro funk opravo iz 70., pa še levičarka je bila. Navdušilo me je, da je pevec kljub parodiranju žanra in samega sebe premogel res dober vokal – dobra barva, moč, kontrola. Čisto realno sem si ga predstavljal v kakšnem »resnem« bandu (in ne mislim na Gloryhammer, katerega član je bil Angus Peti do pred nedavnim). Nisem podroben poznavalec banda, zato ne bom pametoval o nečem, na kar se ne spoznam … Žanrska podobnost z Nanowar of Steel je bila očitna. Da so zavezniki na odru in tudi morda v zasebnem življenju, je bilo vidno, ko je eden izmed pevcev  od Nanowar of Steel (mislim, da Sadež, ne Slon), z blagoslovom Angusa Šestega zajadral gumijastega samoroga in šel crowd surfat do šanka in nazaj.

Marduk na Area 53 Festivalu 2023
Kje je Satan, ko ga najbolj potrebuješ, pravi pesem prvega nastopajočega na festivalu, Toma Unterwegerja. Marduk so razbili power metalski urok in v ušesa ponesli malo več raznolikosti. Prvi black metal band dneva (če ne celo festivala), ura pa je že bila sedem zvečer. Krvavo sem potreboval blast beate in zlobno glasbo. Sicer osebno ne vidim razlike v parodiji black in power metala – obe zvrsti pretiravata z mitologijo, ena v veselo, druga v zlobno smer. Ker sem se dobro zavedel, da bo črnemu metalu sledila zver v črnem, nisem hotel tratiti dragocenih kapljic blast beatov in sem se prepustil glasbi kar cel set, da je bila mera polna. Zatorej nimam kaj dodati k nastopu drugega, kot da je bil do takrat to moj osebni vrhunec dneva in Marduk so izpolnili moja pričakovanja. All hail Panzer Division Marduk!

Beast in Black na Area 53 Festivalu 2023
Lakota je huda stvar, ki me je pregnala do parkirišča po okrepčilo. Posledično sem zamudil dobršen del nastopa fincev Beast in Black. Res je, da sem taktiziral in nekako načrtoval obrok ravno med časom igranja te skupine, saj ta trenutek res nisem potreboval pop metala. Pred oder sem s polnim trebuščkom prišel ob napovedi komada From Hell with Love. Oder je bil ponovno odet v pisane barve, ki sem jih bil vajen že od prej. Nastop je bil kakovostno izveden, nimam kaj ugovarjati, a kaj, ko se me ni glasba niti malo dotaknila. Za razliko od moje indiferentnosti je ob slovesu publika glasno pozdravila band in se zahvalila za glasbo.

Kreator na Area 53 Festivalu 2023
Težko je bilo ostati indiferenten ob misli, da bom ponovno slišal band, se katerim sem dobesedno začel svojo metalsko pot. Moj prvi večji metal koncert je bil namreč 2005 v Cvetličarni, kjer so Kreator delali družbo še Dark Tranquillity in Ektomorf. Spomnim se, kako sem ponosno edini v razredu v gimnaziji nosil vsaj dve številki preveliko majico Enemy of God in jezil družino s svojo odklonskostjo. Jadranje po prijetnih najstniških spominih, prepletenih s Kreator, je na odru pretrgal roadie z majico »All strength, no fear, go vegan«. Morda je naključje, a ravno ta neumestna promocija veganstva, ko je pred leti pevec/kitarist Mille Petrozza sam postal vegan, mi je zelo priskutila band (npr. med Instagram postom), kjer je govora o snemanju nove glasbe v studiu, najdemo sledeče hashtage: #kreator #thrash #metal #vegan #newmusic). Najstnik je odrasel v odgovornega odraslega in ni več videl avtentičnosti v distopičnem agresivnem imidžu banda, sploh zdaj, ko se je začelo gledati na krožnike, kaj ljudje jedo. Satan is real? Ne, prej Sejtan is Real …

Na srečo sem katoliško vzgojen odpuščanja in po uvodnem Hate Über Alles, ko sem prepoznal prve note People of The Lie, je bilo vse vegansko pozabljeno. Časovni stroj me je ponesel na moj krstni koncert leta 2005, ko sem prejel zakrament prvega moshila in svetega metalskega posvečenja. Pa tudi na vse ostale koncerte od Kreator, ki sem jih do zdaj doživel, od Wackna preko Tolmina do nazadnje lanskega open air dogodka z Lamb of God in prijatelji. Bil sem presenečen, da kakovost nastopa po skoraj dvajsetih letih, odkar jih spremljam (v živo), ni dosti padla. In bil sem vesel, da je Mille v veganstvu našel svoj osebni življenjski slog, ki mu daje toliko energije, da jo lahko deli s fani. Vzdušje je držalo do konca, skupaj z nekim osivelim old school thrash veteranom sva neumorno čupala do samega konca. Ni šlo brez standardnih obredov: »Itzzzzzz taaaaajm!! To reeeeeejzzzzz!! D fleg of – Heeeeeejjjjtttttttt!« Strogo po šegi smo morali v publiki zakričati »Hate«, reči in piši, trikrat. Blooper večera je bil, da je Mille zamešal številke in nas nagovoril z Area 52, a nič zato. Setlista, ki pove več kot tisoč besed: Hate Über Alles, People of the Lie, Enemy of God, Betrayer, Phobia, Satan Is Real, Hordes of Chaos (A Necrologue for the Elite), Hail to the Hordes, 666 - World Divided, Mars Mantra, Phantom Antichrist, Strongest of the Strong, Extreme Aggression, The Patriarch, Violent Revolution, Flag of Hate, Pleasure to Kill. #govegan.