Pa je po enoletnem premoru za nami. Naš največji metalski festival MetalDays se je kljub številnim ugibanjem ponovno odvil na vsem znanem kraju, čeprav ne na povsem istem mestu. Vsaj ne na njegovi celotni površini. Da je bil MetalDays letos tako časovno kot tudi programsko močno okrnjen, ne rabim razlagati. Pa zaradi tega tudi kakovostno manj vreden? Hja, to je pa povsem stvar okusa, bi rekel. Če pa po drugi strani vprašate kogar koli, ki je bil tam, stal pred odrom in spremljal nastopajoče od blizu, boste zagotovo prejeli negativen odgovor na zastavljeno vprašanje. Kar je načeloma tudi razumljivo, saj so vsi, ki so se odločili, da se opravijo v Tolmin – od blizu ali daleč – načeloma vedeli, kaj jih tam čaka, in to s(m)o tudi dobili. Ne glede na to, ali s(m)o se festivala udeležili v njegovem celotnem obsegu ali samo za en ali dva dneva. To je bilo ponujeno:
četrtek, 29. 7. 2021
17.50–18.50 Mist
19.20–20.20 Srd
20.50–22.00 Metalsteel
22.30–00.00 Decapitated
petek, 30. 7. 2021
17.50–18.50 Inmate
19.20–20.20 Morost
20.50–22.00 SkyEye
22.30–00.00 Moonspell
sobota, 31. 7. 2021
17.50–18.50 Manntra
19.20–20.20 Brutal Sphincter
20.50–22.00 Noctiferia
22.30–00.00 Igorrr
Osebno sem se udeležil zadnjega dne festivala. V zvezi z vremenom sem imel absolutno srečo, saj je en dan prej divjala nevihta, v soboto dopoldan pa je Tolmin zajela celo toča, od česar je na festivalski popoldan oziroma večer ostal samo še prijeten hlad. Ena skrb odkljukana, a glede na predhodna poročanja obiskovalcev festivala naj bi bil do določene mere tudi deležen hladnega tuša. »Pa da vidimo«, sem si rekel. In to dejansko tudi sem. Že kar na vstopni točki na festivalsko območje. Prvi kontakt z osebjem je bil sicer zadovoljiv, saj osebno z natisnjenim digitalnim COVID potrdilom nisem imel težave ob »zdravstvenem pregledu«, ki je v mojem primeru obsegal le bežen pogled na potrdilo brez zahteve po izkazu osebnega dokumenta. »Zanimivo«, sem si mislil. No, manj gladko je šlo pri marsikateremu drugemu obiskovalcu, ki predhodno ni uspel pridobiti informacije, da SMS sporočilo v Tolminu za razliko od celotne preostale Slovenije ne šteje kot veljaven dokaz za izpolnjevanje pogoja PCT. Zaradi tega so se nekateri na vhodu obrnili, drugi pa s kepo v želodcu plačali 20 evrov za testiranje na licu mesta. Da gre drugače (beri: brez zaračunavanja testa), lahko potrdi vsakdo, ki je v zadnjih mesecih obiskal kakšen večji dogodek.
Gremo dalje. Menjava vstopnice za zapestnico, kjer mi je bila »podtaknjena« predplačniška kartica, ki sem jo moral »kupiti« kljub zagotavljanju, da na festivalskem območju ne bom niti jedel niti pil. »Pa dobro, bom ta denar porabil za merch«, sem si mislil. In glej ga, zlomka, stojnica z uradnim merchom in merchom bandov je bila edina, ki ni sprejemala te moje nove plačilne kartice, temveč samo gotovino. »Pa dobro, bom pač samo zahteval denar nazaj in gotovo«, sem si ponovno mislil. Hja, ko bi le bilo tako enostavno. Zato, da sem peljal svojo kartico 500 metrov na izlet, so mi pri vračilu odtegnili 2,50 EUR za neke xy stroške, ki so jih imeli z obdelavo moje neuporabljene kartice. Bravo!
Verjamem, da so tiste obiskovalce, ki so bili v Tolminu cel festival, pričakali še drugi »skriti« stroški, konec koncev tudi hrana in pijača nista bili poceni, a to je očitno treba vzeti v zakup kot obiskovalec festivalov? Osebno imam redne izkušnje samo še z avstrijskim Kaltenbach Open Air, ki se z MetalDays po velikosti seveda nikakor ne more kosati, zato tudi nočem biti preveč strog v svoji sodbi, a po drugi strani ravno pri obiskih teh manjših festivalov nikoli nisem opazil tovrstnega zaračunavanja tako rekoč »svežega zraka za dihanje«. Zato sem prepričan, da bo tako kot zmeraj trg naredil svoje. Če je večina pripravljena kriti vse te stroške, bomo še naprej spremljali uspešno zgodbo o festivalu MetalDays, v nasprotnem primeru pač ne. Tako enostavno deluje kapitalizem.
No, k sreči se ni zalomilo pri najbolj ključni zadevi. Pri bandih in njihovih nastopih.
Manntra na MetalDays 2021 – The Weekend of Solace:
Hrvaški melodični folk metal industrialci Manntra, ki so že kar lep čas na sceni in so po slabih 10 letih delovanja letos izdali že svoj peti album z naslovom Monster Mind Consuming, so bili prvi band zadnjega dneva festivala. Veliko melodike in clean kitar pomešanih z metalom in clean petjem me niso preveč pritegnili, podobnega mnenja pa je bila tudi večina, ki je Hrvate izpustila, saj pred odrom ni bilo pretirano velike gužve. V tej zvezi je bilo tudi hecno slišati ob koncu njihovega nastopa, med katerim so se v glavnem posvetili sveže pečenemu albumu, kako se zahvaljujejo publiki za podporo »pravemu metalu«. Volja šteje, ali kako že?
Brutal Sphincter na MetalDays 2021 – The Weekend of Solace:
Belgijski brutaličarji Brutal Sphincter so v mojih očeh in ušesih bili največje glasbeno presenečenje večera. Najprej jim je že s prvim komadom uspelo animirati publiko k circle pitu, nakar so se stvari pod odrom le še stopnjevale. Tudi osebno sem vedno bolj padel v dogajanje, vedno bolj sem čutil utrip tolminskega festivala in se napajal s sproščenostjo, ki so jo oddajali zeleni Spiderman, samorog in druga pravljična bitja, ki so v divjem polka ritmu poplesavali po blatu pod odrom. Peterica na odru, od katere je najbolj izstopal goloprsi basist s svojim hecnim »trebušnim plesom«, pa nas je zabavala večinoma z vižami s svojega drugega albuma Analhu Akbar iz leta 2018, pri tem pa seveda ni pozabila na svoj prvenec Dirty Jazz Bondage Club. Medtem ko slednji vsebuje priredbo avstrijskih klavcev VxPxOxAxAxWxAxMxC, pa prvi vsebuje priredbo od Torsofuck, ki so se vrteli v avtu na poti domov, kombinacija obojega pa dodobra opisuje glasbo, ki ji band posveča pozornost. Hitro, brutalno, nizki toni, optimalni za polko, ter dva vokalista, ki proizvedeta vse možne glasove, ki jih death metal oziroma goregrind scena premore. Od napovedanih 60 minut je band realiziral slabih 40, toda kaj več pa od goregrind banda menda tudi ne pričakujete.
Noctiferia na MetalDays 2021 – The Weekend of Solace:
Ljubljanski industrialci so bili zame glavni razlog za obisk festivala. Najbolj sem si seveda želel v živo slišati album Reforma (Tribute to Laibach), ki ga je band izdal letos. Gre za album priredb od Laibach, ki zvenijo v živo še bolje kot na ploščku. Noctiferia so uspeli na odličen način predelati ene izmed najbolj kultnih komadov industrial scene, za moj okus so izpostavili ravno pravšnje komade, s katerimi bi človek želel predstaviti skupino, kot je Laibach, po drugi strani pa so s svojo reinterpretacijo teh izpostavili točno to, kar je oziroma naj bi bilo njihovo bistvo. Ob masivnem festivalskem ozvočenju so ti komadi prišli več kot odlično do izraza, kot pravi Laibach, ki v živo nikoli ne pazijo na sluh svojih obiskovalcev. V prvem delu nastopa so Noctiferia v predrugačenem vrstnem redu zaigrali celotno Reformo in s tem dodobra pritegnili publiko, medtem ko so mene prepričali že takoj na začetku z No History. Večinoma v soju belih luči – skladno z naslovnico albuma – je band odigral Reformo, nakar je prehod na rdečo luč pomenil prehod na predhodni album PAX. S komadi s tega albuma (Sleeper Is Awake, Su Maha Ghora in Rudra the Roarer) se je vzdušje nekoliko umirilo, dokler ni band udaril z Demoncracy in sprožil prvo pravo norenje pred odrom med svojim nastopom. Vzdušje se je stopnjevalo z dodatnimi starejšimi industrial komadi in nato doseglo vrhunec z zaključnim Gaga People.
Igorrr na MetalDays 2021 – The Weekend of Solace:
Francoski posebneži Igorrr so bili glavni band večera. Čeprav so bili tako Belgijci kot Ljubljančani pred njimi krajši, kot načrtovano, se je njihov nastop začel ob napovedani uri. Bil sem skeptičen, ali so ti dejansko pravi izbor za to vlogo, glede na videno pa bi rekel, da ne. Čeprav so imeli menda res najbolj številčno publiko večera, kar je sicer tudi bilo za pričakovati, in čeprav so s svojim nastopom dejansko naredili vse pravilno, mi je do določene mere manjkala tista prava energija, ki ti jo da band v vlogi headlinerja. S tem želim le povedati, da Igorrr s svojim eksperimentalnim in nadvse posebnim pristopom do glasbe marsikaterega poslušalca, ki njihove glasbe ne pozna, povsem prizemljijo, se pravi, da ga »prisilijo«, da jih enostavno samo mirno gleda. Po drugi strani ni manjkalo takšnih, ki njihovo glasbo poznajo, in jih je ta enostavno odpeljala. V trans, v višave, vesolje. Oboje so seveda pozitivne izkušnje, ki (znajo) zabavati, a po drugi strani te pa te ne napolnijo z energijo, ki jo jaz osebno na festivalu (ali tudi na koncertu) iščem. Sicer pa so/je Igorrr poskrbel za veliko dogajanja na odru, kajti število nastopajočih se je ves čas menjavalo, tako kot so se menjavali glasbeni slogi, edina stalnica je bil seveda mastermind Gautier Serre, ki je ves čas deloval za svojo mešalko na sredini odra. Mešanica breakcora, black in death metala ter baročne in folk glasbe ob spremljavi growla, harsh screama in nežnega ženskega petja ter mičnega plesa je kljub vsemu pod črto poskrbela za zadovoljiv zaključek festivala.
Se pravi: drugače, a vseeno dobro. Kot festival sam, na katerem so bili ponovno najpomembnejši ljudje; tako nastopajoči kot tudi obiskovalci.
