Navadili smo se že, da nam Shamaatae po novem vsako leto na lesenem pladnju z ročaji iz človeških kosti prinese nov album Arckanum. Navadili ... in razvadili, moram dodati. Žal. Sviga Læ skupaj z lanskoletnim ÞÞÞÞÞÞÞÞÞÞÞ ter predlanskim Antikosmos tvori nekakšno drugo dobo tega enigmatičnega švedskega black metal pojava, ki ga je koketiranje s thrash metal tehnikami naredilo precej samosvojega.
»Groove« Arckanum doba – tretji del, torej. Album, ki se konča po sedemintridesetih minutah poslušanja, se sprva izkaže za precej bolj zvodenelega kot prejšnja dva. Poslušalec se sprašuje zakaj, a ne more točno s prstom pokazati na nekaj konkretnega, zato album posluša spet ... in če je potrebno (verjetno je), spet. Kmalu ta prototip poslušalca zaobjame precej preprosto dejstvo: da je vse to že slišal na obeh prej omenjenih albumih. Tu z veliko težavo govorimo o kakršnemkoli pravem napredku. Poleg tega je pri dojemanju Arckanum prišlo v navado neko tesno in intenzivno občutje (ki ga je Shamaatae primerno ustvarjal z bobni in ga poudarjal z unikatnimi, obupano samozavestnimi vokali), ki na Sviga Læ nekako odmre. Glasba je veliko bolj umirjena, zaspana, mogoče bi lahko rekel celo melanholična. Emocionalno gledano gre za glasbo jeseni, katero imam na sumu, da hoče združiti tehnike in zvok nove Arckanum dobe z občutji prve. Uspeh tega procesa je – kot je do sedaj že postalo jasno – mlahav, in sicer iz več razlogov. Tu so dolge, počasne kitarske pasaže, ki včasih (na primer v skladbi Andskoti Ferr Austan) vzamejo več kot tretjino komada in ki poslušalca precej uspešno (preverjeno) zibljejo v spanec; riffi, ki so sicer tipični za Arckanum, so žal precej medli in podvrženi pozabi; vokali pa nekako nimajo tiste blazne intenzivnosti kot na primer na Antikosmos.
Odstopanja, precejšnji podobnosti skladb navkljub, vendarle so. Múspellzheimr Kemr je recimo eden takšnih pozitivnih odstopanj. Štiri minute agresije konkretnih kitarskih prepletanj in koherentne strukture. Nekaj, kar človek od albuma, posvečenega Lokiju pričakuje. Drugo in največje odstopanje je instrumentalna skladba In Følva Felr, ki je tako močna, da dviga vrednost celotni izdaji. In to konkretno. Iz melanholičnega uvoda se zadeva prelevi v izjemno močan thrasherski riff (v katerem se sicer sliši odmev Metallicinega komada Orion), ki, čeprav neverjetno preprost, odpre vrata transičnemu nadaljevanju skladbe, ki s stopnjevanjem ambienta teži k premikanju v nekem izjemno primarnem in surovem pomenu ... Naj si to razlagamo kot potovanje v avtu na poti iz x v y, ali pa v bolj transcendentalnem smislu zorenja duše, skladba je mojstrovina tako glede strukture, kot dvojnega kitarskega prepletanja.
Nočem reči, da je Sviga Læ vredna poslušanja in/ali nakupa zgolj zaradi ene oziroma dveh skladb. Nikakor ne. Shamaatae je ne glede na zgoraj napisano ustvaril solidno in konsistentno Arckanum izkušnjo, žal pa se zdi, da je mogoče v studio vstopil kak mesec ali leto prezgodaj. Izdaja lahko zaradi svoje melodičnosti in umirjenosti deluje kot zanimiv antipol Antikosmos in ÞÞÞÞÞÞÞÞÞÞÞ (rekli bi lahko tudi, da predstavlja drugo plat kovanca), a na koncu se je očitno izkazalo, da ta anti- pristop niti ni toliko pomemben, še manj pa potreben, saj je že notranje zaobjet v prvem polu.
Zdi se, da je slog in pristop, kakršnemu lahko prisostvujemo na zadnjih treh albumih Arckanum, tu nekako doživel svoj labodji spev in dogorel. Krog življenja, skratka. Roko na srce – tole sploh ni napačna izdaja. Moti zgolj dejstvo, da je Arckanum najboljši v neposredni black metal neizprosnosti in neki primarni in zemeljski agresiji – ne enega, ne drugega pa na Sviga Læ ni kaj več kot za vzorec.

Davorin