Dve leti po izidu albuma Wish For Destruction so Beholder posneli svoj tretji album imenovan Lethal Injection. Z njim so naredili še korak stran od klišejskega italijanskega power metala. Tako torej ne srečamo nobenih zmajev in hudobnih čarovnikov, saj besedila večinoma govorijo o mračni človekovi notranjosti.
Album se začne s psihotičnim uvodom v pesem Mr. Grady, za katero so navdih dobili pri romanu Stephena Kinga, The Shining. Že pri tej skladbi lahko slišimo glavne značilnosti njihovega stila: ženske in moške vokale Leanan Sidhe in Patricka Wireja, melodične in hitre kitare ter močne, atmosferične klaviature. Že pri prejšnjem albumu smo omenili, da je najslabša točka banda prav vokal Patricka, ki mu tudi tokrat bolj leži agresivno vpitje kot petje bolj melodičnih delov. To še najbolj pride do izraza pri skladbi Far Away, kjer glavni vokal odpoje Roberto Tiranti (Labyrinth). Na drugi strani pa lahko Leananino petje le pohvalimo, saj je tokrat še boljše kot na prejšnjemu albumu. Pri omenjeni baladi pa bi poleg vokala pohvalil tudi dobro odigrano klavirsko podlago. Kar se tiče ostalih pesmi na albumu sicer ni velike raznolikosti med komadi, ampak vseeno vzdušje do konca albuma ne postane monotono. Omembo pa si zasluži tudi čudna naslovnica, s katero so se morda celo malo preveč potrudili biti drugačni.
Beholder je z zadnjim albumom uspelo stopiti še stopnico višje, zato bo Lethal Injection gotovo všeč skoraj vsem njihovim fanom, mnogim pristašem kombinacije ženskih in moških vokalov ter italijanskega power metala. Glede na napredek banda pa lahko z zanimanjem čakamo na njihove bodoče izdelke.

Simon