Na današnji dan
2013
Umre Jeff Hanneman, kitarist in ustanovni član zasedbe Slayer
NAGRADNE IGRE
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

5. 11. 2021
Iz ropotarnice: Manowar - Kings of Metal
Atlantic, 1988

Amerika, 1988. Metal glasba je na vrhuncu, najsi gre za pop usmerjeni hair metal, ki vlada MTV-ju, ali pa udarni, novi, zlobni speed in thrash metal, ki je s pravo underground poplavo osvojil trših ritmov željno mladino. Pod temi trendi pa že brbotajo prvi nastavki death metala. In nekje med vsemi temi žanri skupina, ki si je svojo nišo na tem trgu dobesedno zgrizla iz čiste trme in odločenosti. Dokazali so, da je odnos – da ne rečem poza – prav tako pomemben, kot znanje igranja in komponiranja. Namažite se z ekstra deviškim olivnim oljem (ali oljem ekstra devic, bi ob tem pripomnil Joey DeMaio), navlecite nase bojno usnje in ošilite svoj meč, tule je Manowar!

Skupina Manowar je nastala leta 1980, ko sta se spoznala baskitarist Joey DeMaio, ki je delal kot tehnik na koncertu skupine Black Sabbath, in Ross »the Boss« Friedman, čigar skupina The Dictators je opravljala vlogo predvozača. K sodelovanju sta povabila vokalista Erica Adamsa in nekoliko kasneje bobnarja Donnieja Hamzika in začela se je zgodba banda, ki je kmalu prerasel v kult. Člani Manowar namreč nikoli niso bili najbolj tehnični, niti najboljši komponisti, bili pa so najbolj true. Svojo vizijo edinega pravega metala so in ga še vedno priganjajo do skrajnosti, ki se pogosto zdi že samoparodična, čeravno se najbolj zagretim oboževalcem takšna opazka verjetno zdi naravnost blasfemična. In ta dualnost med izjemno glasbo in komičnostjo je morda najbolje vidna na plošči Kings of Metal, ki je leta 1988 izšla pri enih večjih založb tistega časa, in sicer Atlantic. Album odprejo zvoki naviranja glasnih motorjev, ko pa ti speljejo, v naša ušesa s polno silo usekajo ognjena kolesa Wheels of Fire, podivjana metalska zver, ki nakaže, da nas morda čaka res brezkompromisno udaren in krvoločen heavy metal album. A vsa podivjanost izgine že v naslednji pesmi Kings of Metal, mid tempo himni, ki samohvalno opisuje skupino in je preračunljivo vnaprej nastavljena kot bodoči koncertni vrhunec, kar je nato tudi postala. Sledi jeklena balada Heart of Steel, klavirsko nastavljena bojna pesem o pogumnih bojevnikih, v kateri Eric Adams pokaže, da gre vsekakor za enega boljših vokalistov metal scene v danem momentu. Komad so kasneje prevedli tudi v nemščino, da bi se dodatno prikupili svoji obsežni bazi oboževalcev v tej deželi. Po tem več kot solidnem uvodu v album pa pridemo do milo rečeno šibkega dela, ki ga otvori Sting of a Bumblebee, klasični Čmrljev let, ki pa je to pot prirejen za pikolo bas Joeyja DeMaia. Čeprav tip stvar seveda odigra na nivoju, gre za čisti filler, primeren za bonus komad ali kako b stran singla, ne pa pozicijo na začetku albuma, saj se človek ob tem ne more znebiti občutka, da jim je močno primanjkovalo materiala za album. Ta občutek poglobi še zborovska skladba The Crown and the Ring, v kateri Eric Adams ob spremljavi zbora in orgel citira in poje nekakšno kvazi epsko besedilo. Tale dvojec skladb recimo nikakor ne bi prišel na katero koli drugo spoštovanja vredno metal ploščo, Manowar pa si to v svoji epskosti in ob »true faktorju«, navitemu na 100, pač lahko privošči. Okusa v ustih ne popravita niti naslednji skladbi, Kingdom Come, ki je naravnost boleče preprosta, ponovno pa jo rešuje zgolj Adams, in sledeča Pleasure Slave, ki z refrenom »Woman, be my slave« pove praktično vse – čeprav naj bi šlo za zajebancijo, je ta vsekakor slaba. In ko se na tem mestu kdo že vpraša, kaj za vraga se tule Manowar sploh grejo, sledi Hail and Kill. Šus v čelo blesano, direktno po sredini. Ob najbolj klišejskem, huronsko smešnem verzu »May your swords be wet, like the young girl in her prime«, v clean uvodu nas namreč Manowar povedejo v udaren komad, ki pooseblja vse, kar band zares predstavlja, kulminacijo zadeve pa seveda predstavlja sing-a-long refren Hail and Kill, dodaten cuker samega komada pa je zares odlična solaža Rossa The Bossa. Album pa nato spet zavije v milo rečeno čudne vode. A Warrior's Prayer namreč ni kaka epska metal balada, temveč dobre štiri minute dolga epska pravljica, ki jo dedek pripoveduje vnučku in prav ta morda dobro opiše skupino: fanatični oboževalci jo znajo citirat do vejice natančno, medtem ko številni drugi ob tem zavijajo z očmi. Vsekakor pa ta pravljica predstavlja uvod v še enega od vrhuncev plošče, odlično izpeljan epski zaključek albuma s komadom Blood of the Kings, ki spet pokaže, česa je band sposoben, če si dejansko vzame čas in sestavi komad.

Kings of metal? Kakor za koga, za večino vsekakor ne, za nekatere pa absolutno in brezpogojno. Vsekakor pa gre za album, ki je pravzaprav odličen presek celotne kariere skupine Manowar, ki variira od čiste metalske genialnosti pa vse do naravnost brezupne, skorajda stripovske komičnosti. Tako je težka tudi sama ocena tako nekoherentnega albuma, njegove najsvetlejše točke so namreč briljantne, a ne zakrijejo številnih hudih brc v temo. Kar koli že očitamo Manowar, povprečnosti jim vsekakor ne moremo pripisati. Hail and kill!

SORODNE VSEBINE:
7. 8. 2020Iz ropotarnice: Demon - Breakout / Recenzije
21. 8. 2002Rush - Vapor Trails / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
2. 5. 2024
Sedem Minut Strachu, Usnu?, Urethra
Jalla Jalla, Metelkova, Ljubljana
3. 5. 2024
Heavy Psych Sounds Fest Italy 2024
Teatro Miela, Trst, Italija
3. 5. 2024
Keep of Kalessin, Hate, Kamra
TrainStation SubArt, Kranj
3. 5. 2024
Negative Slug, Her Highness, Béton Brut
Dva Osam, Zagreb, Hrvaška
3. 5. 2024
Angel’s Ex, Defy
Orto Bar, Ljubljana
4. 5. 2024
Bell Witch, The Keening
AKC Attack, Medika, Zagreb